AljaM
|
Ko je sla naša lubica v jasli (Lj. - Trnovo - zelo zadovoljna), sem sla samo enkrat mimo vrtca na poti po mestu, potem sem se jih na široko ogibala. Enostavno nisem prenesla slišat otroški živžav. Imela sem prisluhe - otroških glasov itd. Je pa hitro minilo. Hči sploh ni imela hude panike, parkrat sem jo jokajočo pustla tam, pa šla ko buldožer iz stavbe, dokler se nisem pomirila. Bistveno se mi pa zdi, da sta bili naši tršici taki, da si jih samo želiš. Vedno je bilo vse v redu, če je le blo kaj, sta tako povedali, da smo brez skrbi rešli, potrpežljivo sta prenašali naše starševske "izpade" itd. Najboljš mi je blo, ko smo enkrat po bolezni (že v drugem letu vrtca) prišle zjutraj in se naša tršica ni mogla zadržat in je bla naše lubice tako iskreno vesela, da bi jo najrajš še jst kušnla in objela. Skoraj ljubosumje me je napadlo. Če sem v prvem tednu solzila oči, ker sem lubico pogrešala, mi zdaj solze pridejo, ko se jim vsaj enkrat na leto posebej zahvalim, da so taprave vzgojiteljice. Njima je to normalno, ko pasulj, žal pa velikokrat še vedno ni takih ta pravih varušk pa vzgojiteljic. In kljub temu, si zaslužita iz srca HVALA!
Tko, da vam na srce še jst polagam, če ste z varstvom zadovoljni, povejte jim! Gotovo pa ne bit tiho, če niste!
LP
|
Natisni
. 
namreč) ... 
. Je pa res tudi, da otrok nekoga rajši sprejme kot spet drugega in tako. 
. 
