Pikabu
|
Ojla.
Jaz pa vsak dan rečem: "Danes pa res moram kaj napisati.", potem se mi pa kar ne da. Za nami je spet en pester teden. V torek smo si z Emo in še eno  prijateljico privoščile potepanje po Mullerju in Pikapolonici. Tako sem si kupila dva modrčka za dojenje in sta mi všeč, saj sta čisto lepa. Kupila sem tudi kasete za palčka zavijalčka, saj sem ugotovila, da jih imajo tam mnogo ceneje kot v BC-ju. V Pikapolonici sem pa kupila še en bodi in žabice za našega  , potem sem pa še našla eno krasno, belo jopico iz velurja, ki jo bo imel naš dojenček oblečeno za domov iz porodnišnice, če bo že tako hladno. Sem bila prav vesela, da sem to našla. Tako imam zdaj glede cunjic, kar trenutno rabim vse, za odhod iz poronišnice imam čisto vse novo, ostalo pa od Eme, malo moram še kozmetiko pregledati, mislim, da moram predvsem za sebe poskrbeti in kupiti kremo za bradavice, pa še kakšna stvar bi se našla. Danes sem se končno lotila likanja. Plenice imam že vse zlikane, nekaj tudi cunjic, ostalega pa ne morem več. Zdaj me že tako hrbet boli, pa spodaj vse špika, da bom šla po hitrem postopku počivat. Bo še za kakšen dan ostalo veselje z likanjem. danes nas je pa razveselila tudi novica, da je pohištvo za Emino sobo že prišlo, tako da upam, da bo naslednji teden že montirana in da bom lahko potem pospravila vsa oblačila tja, kamor spadajo. So bili pa ekspresni. Načeloma rečejo, da je dobavni rok en mesec, prodajalec nam je rekel, da pride nekje v 14 dneh, mi smo jo pa dobili v 8 dneh.  Sem bila res presenečena, ko so klicali, da je že prišla.
Kar se pa mojega počtuja tiče, je pa zelo nihajoče. Meritve sladkorja se mi zvišujejo, komaj že čakam torek, ko imam pregled za sladkor, upam, da bo vseeno vse v redu, čerpav me je kar malo strah. Potem sem pa slabe volje, če mi preveč pokaže. Precej me boli križ, tudi špikanje spodaj je zelo pogosto. Včasih že kar pomislim, če se moram bolj opazovati, da ne bi bili popapdki, ampak niso. Pri popadku bolečina mine, pa spet pride, mene pa če boli, me boli ves čas, brez popuščanja. Se mi pa zdi, da je tole naše dete precej mirno. Ne vem, ali je obrnjen s hrbtom navzven in me noter nekam brca. Saj ga čutim preko celega dneva, tudi ponoči, ko se zbudim, ampak precej nežno. Bolj čutim samo rpemikanje, ampak tako počasno, lažerno po mojem trebuhu, kot kakšen nogomet. Edino nadležno mi je pa kolcanje. Kolca se mu pa zelo veliko in tudi dokaj močno, tako da me včasih že res moti. Ponoči je tudi pri meni pogosto zbujanje, večinoma mi še uspe zaspati nazaj, se pa kakšno noč že zgodi, da ne morem nazaj zaspati. Sem se ravno danes ponoči spraševala, kako zgleda, če celo noč prespiš, pa kdaj sem nazadnje spala celo noč in kdaj bo prva nalsednja, ko bom spet končno lahko prespala ne da bi se ponoči zbudila..... Ah ja.... Bo treba še kar malo počakati. Drugače pa naj vas potolažim tiste, ki se veselite spanja na trebuhu, da verjetno tudi po porodu še ne bo nič. Potem so pa prsa tista, ki ovirajo in mleko, ki teče ven. Kar se pa krčev tiče imam pa zaenkrat še dokaj mir. ME je ene dvakrat zagrabilo kar močno, ene parkat se je zgodilo, da sem čutila, kot da me hoče prijeti, pa sem napela mišice in je popustilo. Pijem pa vsak dan kalcij, kar naj bi baje pomagalo, tako da upam, da tkao tudi ostane.
Za konec moram pa še pohvaliti našo Emo. Je tak cuker zadnje čase. Ima dojenčka, ki mu je tako ime, kot bo našemu dojenčku, če se niso zmotili. In ga vse pogosteje prenaša, pa ziba, uspava, previja. Jaz jo samo gledam, pa tako nežna je. Vse pogostoje pride do trebuha in kliče dojenčka, da naj pride ven. Upam, da se ji tale mesec do rojstva ne bo preveč vlekel, da se ne bo naveličala. Me vse bolj zanima, kako bo potem dejansko sprejela novega člana.
Maxica, čisto poznam tvoje občutke. Sicer mene tarejo druge težave, ampak kakšen dan si že kar rečem, da grem rodit, ali pa da naj bo hitro oktober, da ne morem več. Potem se pa spomnim, da bom mogoče pogrešala trebušček, pa brcanje in vse, kar spada zraven, pa skušam uživati, čeprav je včasih res težko. Upam, da se tvoje težave čim prej rešijo in da se malo dete obrne tako, kot mora biti. Saj časa ima še dovolj. Moji sestrični se jet udi nekje v 33. tedneu obrnil na ritko, potem je bil pa čez 14 spet nazaj na glavi. Še malo, pa bomo odštevale. Vidim pa, da tudi moj mož težje prenaša mojo drugo nosečnost kot prvo. Pa se res trudim, da nisem tečna, pa da ne jamram preveč.
Punce uživajte. 
|
Ringaraja.net uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih sicer ne bi mogli nuditi.
Več o tem
Natisni
še ni obrnil pravilno ( upam, da se še bo ) in da je še vedno z ritko naprej. Upala sem, da se bo videl spol pa se ni. Pa saj je vseeno, samo da bo zdrav. 
! 
. Sva z mojim kar vsak eno solzico potočila, ampak žal vsak na svoji strani slušalke. Bogi. Je bil zadnje 2x z mano pri g., da bi videl otročka, pa nikoli ni bilo časa/namena za UZ. Danes pa je imel obveznosti čisto na drugem koncu SLO in ni mogel zraven 
.... Naš fant je že lepo na glavi, noge ima na levi zgoraj (to sem vedela brez UZ, ker me tam najbolj brca in tam se tudi vidi), premer glave 8,6 cm ... 
, vašim 
upam, da je danes zadnjič 
) in se moram potem čez odejo prekotalit vsakič, ko menjam bok... počutim se kot želva 
Sem pa 100% da se ne bom mogla upreti kupiti še kaj cortkanega za prihajajočo 
ble čisto iz sebe, naš mali 
, ki načeloma ni nikoli maral malih psov je zadnjič rekel : nikakor je ne damo stran je prevelika faca!!!
