|
Reja -> RE: Služba: živčki, živčki... (27.1.2006 12:33:03)
|
Tudi jaz sem v službi med mlajšimi, kar pomeni, da "podelam vse", torej sem čisto prava deklica za vse in za vedno, kadar me potrebujejo, ne glede na vikende, ure,...
Meni živci začnejo popuščati, ko mi čez cel dan dajejo nova opravila. Že samo s tistimi, ki jih dobim zjutraj, bi9 delala vsaj do petih, potem pa se spomnijo, naj grem ob štirih še tja, ob petih drugam, ob sedmih še nekam, potem naj napišem še poročila. Takrat jih gledam malo čudno in grem potem na wc, da globoko zadiham in se pomirim.
Težava je v tem, da so me pred pol leta redno zaposlili, prej sem bila dolgo honorarka. Tako da se nekako čutim dolžno, da sem v zameno nekako "pridna". Ves čas so mi govorili, da se ne bi slučajno zgodilo, da bi po zaposlitvi začela zavračati naloge. Še pri prejšnjem statusu pa sem napovedala, da bom imela kmalu otroke, tako da ne bi bilo kakšnih presenečenj. Stara sem sicer 28 let, tako da med mlade mamice ne bom sodila, ampak najmlajše, ki imajo pri nas otroke, so stare 35 let, večina pa otrok itak nima.
Ko sem mojemu prvemu nadrejenemu šefu povedala, da sem noseča, mi je sicer čestital, za bolj mirne živce pa mi je svetoval, naj še ne povem ostalim, sicer mi bodo metali naprej mojo zaposlitev. In sem ga ubogala...
Zdaj čakam, da se prvo trimesečje konča, da bom imela malo več energije, da me naloge in zbadljivke ne bodo več vrgle iz tira. Potem se mi bo trebušček že bolj poznal, o moji nosečnosti ne bo nobenega dvoma.
|
|
|
|