|
Anonimen -> Upanje naje umre zadnje (26.1.2006 19:35:51)
|
Po ozdravitvi raka (hočkin) je žena je imela nekaj operacij na jajčnikih na katerih so odstranili ciste. Tudi jajcevode so očistili. G je predlagal, da z zanositvijo glede na starost in zdravstveno zgodovino pohitimo. Začela sva z uporabo metod za zanositev. Pri iskanju plodnih dni sva si pomagala s testom iz lekarne za katerega moram reči, da je bil kar drag. 'Jurja' za test in kar nekaj si jih porabil na mesec. Prvi test je pokazal ovulacijo, vendar ker kaže za nazaj je bila že zamujena. Od takrat naprej ni noben test več pokazal ovulacije pa čeprav sva izvedla več testov v mesecu. Ko je človek bolan se zave svoje krhkosti. Poskusila sva poti za katere večina sploh ne bi pomislila, da so možne ali celo resnične. Za naju je bila pot iskanja ozdravljenja, pot upanja, spoznavanja in utrjevanja vere. Resnično, za naju bi bila pot brez vere v Jezusa neprehodna, preveč boleča in kar je še najhujše, brezupna. Začele so se zdravniške preiskave. Pokazale so slabo stanje. Diagnoza, katera bi bila pri marsikaterem G že zdavnaj potrjena, ni bila dokončna samo zaradi prizadevanja G. Prezgodnja mena. Odpoved jajčnikov. Po nasvetu G. sva se prijavila v program donacije. Glede na izboljšanje izvidov je G. poskušal v Lj. izprositi vsaj en sam poskus IVF, da bi pred donacijo resnično poskusili vse možnosti. Prošnja ni bila uslišana. V LJUBLJANI so dvignili roke. Čeprav žena že vsaj tri mesece ni jemala nobenih tablet so sklepali, da je popravljeno stanje zaradi tablet. Edino v program donatorstva so naju usmerjali. Popolna zavrnitev. Polom. Konec upov. Odločitev tudi za posvojitev se je bližala. Samo tisti, ki je doživel podobno negotovost, upe in razočaranje lahko razume stisko, ki jo je predvsem žena preživljala. Če sem odkrit, se sam nisem niti v polnosti zavedal teže problema.83466345 Po vsakem padcu je Gospod na tak ali drugačen način pokazal, da je z nama. Znamenja so bila dovolj močna, da so nama vlivala moči za naprej in kazala pot. Na nek načina sva prišla z napotnico v MB. Pred odhodom nama je G v pogovoru poudaril: "Pošiljam vaju v MB brez upanja na zmago. To bomo naredili zato, da poizkusimo vse poti. Sta razumela? Brez upanja na zmago." Po pregledu dokumentacije je G v MB sklenil, da nama bo omogočil en poskus. In začelo se je. Zopet pregledi. Čakanje. Ultrazvok. Tablete. Končno je prišel dan, ko so prišle na vrsto injekcije. Nato ultrazvok in en folikel. Druge so prihajale ven in so imele 10, 15, 18 foliklov. Midva enega in eno upanje. Naslednji ultrazvok, konec. Prekinitev postopka. Telo ni reagiralo na inekcije. Nič. Konec upanja in nova prošnja za še en poskus. Ponovni poskus s povečanim odmerkom. En folikel. Eno upanje. Prišel je dan punkcije. In nato dva dni čakanja in upanja. Po vstavitvi sva imela eno veliko upanje, tako da si nisva upala niti delati testa nosečnosti. Na pregledu krvi zopet razočaranje. Ni nosečnosti. Vzponi in upanje, razočaranje in padci. To je pot, ki je ne privoščiva nikomur. G v MB je glede na iztržek z inekcijami (= iztržku naravne ovulacije = 1 folikel) predlagal, da poskusimo z naravno metodo. NE! Midva prosiva za umetno! Naravno sva že doma probala! Pa je pojasnil, da to pomeni, da samo čakamo, da se naravno sproži ovulacija (ko bo,...bo) in ujamemo folikel. Človek sam, je res nemočen. Kdo zmore s svojo skrbjo podaljšati svoje življenje za en sam trenutek. V tem času sva se popolnoma odrekla vsem alternativnim metodam in stranpoti v iskanju rešitve v stiski in nevednosti. Popolnoma sva sprejela Božji načrt, pa čeprav s prošnjami nisva odnehala. Zopet čakanje. Ultrazvok in en folikel. Spremljali smo njegovo rast. Zopet so prihajale ven z 9, 14 folikli, midva en sam in eno samo upanje. Medicinska sestra je tolažila: "Imele so že po 15 foliklov, pa ni bilo uspeha in imele so že en sam folikel in en sam zarodek in en dojenček. Pa je prišla naslednjič, zopet en sam folikel, en sam zarodek in en sam dojenček. Dokler je en sam je še vedno upanje". Vendar, ali je sploh možno, da sva tudi midva ena tistih, ki jim uspe. Prišel je dan punkcije. Pred punkcijo naju je sprejel dr. Relič in nama pojasnil % možnosti, ki jih imava. Ko je govoril o številkah ga nisem poslušal, saj mi je po glavi hodilo jasno spoznanje, kako ubog je človek, ki nima Jezusa in je prepuščen samo procentom. Na milost in nemilost je prepuščen številkam. Nekako sem čutil močno prepričanje, da kakršenkoli bo rezultat, je rezultat Gospodove odločitve. Kot tako, sva tudi sprejela oziroma poskušala sprejeti kolikor sva najbolje zmogla. Zdravniki resnično pomagajo, vendar Gospod je tisti, ki daje življenje. Tako je tokrat postopek potekal bolj sproščeno. Čez dva dni smo se domov peljali trije. Vendar šele čez čas bo znano ali je nosečnost. Tokrat sva že doma naredila test. Kako hudo je pogledati test. Ko je negativen, ga vedno znova in znova pogleduješ. Morda sem pogledal prekmalu. Morda je test zatajil. Že ga zavržeš in ponovno vzameš v roke, saj morda sem narobe videl. Morda se je še kaj spremenilo. Vendar tokrat ni bilo potrebno večkratno pogledovanje. Pokazal je pozitivno. Ga gledaš in ne moreš verjeti. Toliko padcev. Zaradi številnih upanj in razočaranj se bojiš veseliti. Se morda veseliš prezgodaj. Danes imamo fantka. Živahnega in pridnega. Zvečer pred spanjem molimo Angel varuh in pri maši mu povem: Poglej. Jezus je prišel. To je tisti, ki ti je življenje dal. *Čeprav je večini površnih poznavalcev umetna oploditev sporna naj povem, da je sporna v tistem delu, kjer višek zarodkov zamrznejo ali celo zavržejo. V primeru, da se vstavijo vsa oplojena jajčeca, z uradnega stališča katoliške cerkve ni zadržka.
|
|
|
|