|
Anonimen -> RE: moje kolegice (23.1.2006 23:09:39)
|
Večinoma je tako, da so ženskam središče sveta partner in otroci (ko jih ima). Prijateljice hočeđ-nočeš pridejo na vrsto šele za tem. Tudi pri meni ni čisto nič drugače - najprej je družina. Najprej se prilagajam obveznostim svojega partnerja in otrok. Primer: ko ima moj dragi predavanja v šoli, se jaz ne zmenim za kavo. Ko moram po starejšega sina na tenis, se ne zmenim za obiske. In podobno. In meni se zdi to nekaj normalnega in običajnega. Probleme sem imela samo v začetku, saj sem bila pri 19-ih prva od družbe, ki sem imela družino. In kar na lepem ni bilo več toliko časa za njih. Pa so se mi znali kolegi narisati na vratih ob dveh zjutraj, ker so "ravno šli mimo" in so si zaželeli kavo. In popoldan, ko sem uspela malo zadremati, nikakor niso nehali zvoniti na GSM, če grem z njimi ven, čeprav so vedeli, da imam dojenčka doma. Potem se je pa to umirilo in so dojeli. In si kasneje nekateri tudi sami ustvarili družine in ugotovili, kako je to. Moj otrok je bil takrat že velik in sem imela več časa, pa sem jaz poklicala njih. Takrat so bili pa oni tisti, ki so rekli, da ne morejo. S to razliko, da jaz nisem zamerila. Res je, da se mi je zaradi tega "družabni krog" zmanjšal za 50%, preostanek pa je zato toliko boljši. Večina, s katerimi se družim, so pari ali družine, tako, da se znamo prilagajati.
|
|
|
|