Anonimen
|
Obljuba dela dolg. Malo dlje je trajalo, ker nas Špela polno zaposluje, ampak mi je uspelo spacat skupaj porodno zgodbo:
Petek je bil četrti dan čez rok in zjutraj sem bila naročena na pregled in CTG. Popadkov ni bilo zaznati nobenih, odprta sem bila pa en prst in z ginekologinjo sva se odločili, da mi poskušajo sprožiti moje popadke, zato so me sklistirali in poslali na sprehajanje po hodniku in stopnicah gor in dol. Do popoldneva mojih popadkov, vsaj omembe vrednih, ni bilo, zato je sledilo samo še eno skrajno zoprno pregledovanje odprtosti, kjer so ugotovili, da sem se odprla na dva prsta, in pa CTG, ki je bil slab, zato so me zadržali not.
Naslednje jutro je sledila ista zgodba – klistir, sprehajanje, CTG, pregled odprtosti – in ker ni bilo nobenega efekta, sva se po pogovoru z ginekologinjo skupaj odločili, da mi kar tisti dan sprožijo porod in ne čakajo na ponedeljek, ko bi mi ga v vsakem primeru. Bila je sobota, vsi so imeli čas, ker ni bilo nobene gužve (rodila sem v brežiški porodnišnici, kjer imajo fenomenalno osebje), zato smo se to odločili narediti kar ta dan.
Tako sem ob 11.40 romala v porodno sobo. Priklopili so me na CTG, infuzijo, mi predrli mehur in dali umetne popadke in začelo se je. Sprva so bili popadki kar znosni, saj so začeli z majhno dozo, čez kaki dve uri pa so se začeli že zelo močni na dve minuti. Komaj sem čakala, da je prišla anesteziologinja, ki mi je dala epiduralno analgezijo, ker sem bila že čisto brez moči. Že od prejšnjega dne sem bila praktično brez hrane in vode, za mano sta bila dva klistirja in kar nekaj prehojenih kilometrov in sem bila čisto uničena že brez popadkov, ti pa so postajali vedno bolj ubijalski, odprta sem bila šele do polovice (btw, tole pregledovanje odprtosti, še zlasti med popadki, tako svinjsko boli, da ga ni popadka, ki bi presegel to bolečino), nisem bila več sposobna sodelovat in predihavat popadkov, tulila sem že kot žival in še dobro, da sem imela ob sebi moža in krasno osebje, da so mi vsaj malo olajšali vse. Končno je prišla tudi anesteziologinja, ki ji skoraj pol ure ni uspelo vstavit katetra, nikakor namreč ni prišla med vretenca in je že skoraj obupala, pa je na mojo prošnjo vztrajala toliko časa, da ji je uspelo. Ko je prijela EA, se je pa začela milina. Čutila sem vse popadke, ki so bili še vedno boleči, ampak znosni. Kar naenkrat se mi je zdelo, da sem na pikniku. Moj mož je taka čveka, da je v porodni zabaval osebje in vsi skupaj so zabavali mene, slišati je bilo samo še klepetanje in smeh. Trajalo je še dobre tri ure, da sem se do konca odprla. Najprej se je vleklo, zadnje dva cm pa sem se odprla ekspresno v kakih 15 minutah in kar naenkrat se je pokazala glavica in bil je čas da začnem potiskat. V treh popadkih je bila naša lepotica zunaj. Ker si je mala damica v trebuščku očitno podpirala glavico, me je bilo treba malo prerezati, z glavico vred je namreč prišla ven še njena rokica, dobila pa sem en dolg notranji šiv in dva majhna zunanja. Občutkov, ko dobiš svojega otročka na gol trebuh, se pa ne da opisat. Tiste, ki so že rodile, to vejo, tiste, ki še bojo, bojo pa to izkusile na lastni koži. Nepopisno lepo!
|
Ringaraja.net uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih sicer ne bi mogli nuditi.
Več o tem
Natisni
Špela in možek! 
Priznam, da še nisem utegnila napisat porodne zgodbe, ker se še lovimo in imamo ogromno dela. Je pa lepo, zares lepo. Kljub naporu je še veliko lepše, kot sem si lahko predstavljala.
