|
Kami -> Evan (16.1.2006 13:54:25)
|
Drage nosečke, mamice in tiste, ki to šele boste!
Sem prvi dan doma po porodu. Pri nas je blažen mir, mali podojen in spančka, mož in sine na smučanju, jaz počivam. Sedim na levi polovici riti, v hecnem položaju, na z deko podloženem stolu in pišem na RR.
Rok sem imela 4.2., popadke pa že od 29. tedna dalje, tako da smo nekako pričakovali, da zna prehitevat. V sredo zvečer je bila na obisku pri meni prijateljica in sva se še skupaj smejali, ker je rekla, da se je vedno čudila, zakaj v filmih vedno rečejo, da morajo zavreti veliko vode, kadar kakšna rodi doma. Kaj če jim vsa tista voda?! No, pa rekla je, da se ji zdi, da imam trebuh čisto dol (specialistka pač, ima veliko nosečih prijateljic, upam, da se tudi enkrat sama odloči postati mamica).
Grem spat okrog polnoči, pa se zbudim ob dveh, ker me lulat. Grem na WC, vstanem iz školjke, si oblečem hlačke, meni pa še kar teče. In se jezim sama nase, da kaka smotka da sem, ker se še polulat ne znam prav. In grem po čiste v spalnico, ampak men še kar teče po nogah. Nakar se zbrihtam, da to pa mogoče vendarle ni urin. Ko je bila pod mano že luža, zbudim moža, se uredim, vstavim vložke (ne pomaga, vsa sem bila mokra, dokler ni vse ta glavno ven priteklo) in kličeva mami, da pride čuvat starejšega. Pripraviva še, kar manjka in sva v lj. porodnišnici ob 3.30.
V sprejemni pisarni ful prijazna sestra. Pravi, da je prišel moj čas. 3 cm odprta. Popadki (zelo znosni). Me da na CTG in počasi pripravi za porodno. Možek je mal v šoku (a kar rodil bomo? - v poduk: nikoli niso dovolj pripravljeni). Malo me skrbi, ker je mali v medenični vstavi. Sestra je zelo pomirjujoča, pravi, da če se porod normalno razvija ni nobene panike, pa še 3 tedne prej je, tako da je otrok manjši in da naj me ne skrbi.
V sprejemu na porodni spet ena super sestra (imena so mi zbežala iz glave - spada bojda zraven - pa tako sem si trudila zapomnit). Odločna, ampak prijazna. Pošlje moža spat, mene obrije, naredi klistir (sploh ni panike tole, je pa res, da nisem bila nič zaprta v nosečnosti) in me da mal počivat, da pripravijo porodno. Popadki se stopnjujejo, skupaj ponoviva, kako se jih predihava. Zelo pomaga, se je pa treba res skonentrirat.
Ob 5.30 sem v porodni. Odprta 4 cm. Babica mi ni preveč všeč, ker se ji pozna naporna noč in je utrujena. Pa še vonj ima, ki mi dela slabost, tako da upam, da bo prišla kmalu druga. Dobim flašo antibiotikov (ker sem imela težave s srcem) in predihavam svoje popadke. Še kar gre. Mož je čista koma, ker je spal eno uro in ga pošlje babica počivat (zaspi do 7.30!). Malo pred sedmo pride nova babica - Gordana. Me pregleda, sem bila že 6 cm odprta. Razen mene je bil samo še en carski in je imela res čas zame. Pa še ena specializantka, Mojca se mi zdi. Super obe. Mi dasta nekaj proti bolečinam. Da popravici povem, nisem čutila, da bi kaj blazno prijelo, je pa res, da so se popadki stopnjevali. Pravi, da mi bo dodala čisto malo umetnih in mi jih res dozira po kapljicah. Sedi z mano, me drži za trebuh. Super občutek, da veš, da imaš profija ob sebi. Po pravici povedano - moža sploh nisem potrebovala. Ob 8.00 sem bila že 9 cm odprta in pol je res bolelo. Diham "kužke" včasih malo zavpijem, ker ne zdržim. Ampak so pavze vmes med enim in drugim popadkom in se da zdržat. Pravijo, da gre zdaj zares, skobacam se na hrbet. Z masko ne zmorem dihati, verjetno ker sem malo klavstrofobična in mi sploh ne paše. Me ne silijo. Moža pošljejo ven, bojda ker gre za medenično vstavo. Prideta 2 zdravnika, porodničarka, anasteziolog, plus obe babici skratka polna soba. Slišim samo zdravnika, ker so ostalo ženski glasovi (je bil Pušenjak). Boli, ampak se koncentriram na to kar govori. Skušam ne kričat in usmerjam energijo v izstis, kolikor je le mogoče. Do konca. 3x maksimalno, z vso močjo in evo, moj Evan že leži na mojem trebuhu. Ob 8.27. Pride tudi mož in sva čist hepi. Vsi me pohvalijo, da sem super sodelovala in da je šlo krasno, sploh, ker je šel z ritko naprej. Čist sem ponosna in srečna in ne morem verjet, da je konec.
No, ni še čisto konec. Posteljica namreč noče in noče ven. Ko babici Gordani (kapo dol) uspe dobit jo ven, ji ena praktikantka nastavi ledvičko, ampak je očitno bolj nova (praktikantka namreč), pa leti posteljica po celi porodni sobi. Jaz sicer nisem nič videla, ampak mož je bil pa malo bled. Ni cela, zato mi dajo narkozo, da me očistijo in zašijejo. Pri medenični vstavi avtomatično prerežejo presledek, ker bi se drugače sigurno raztrgala.
Po narkozi ostanem še nekaj ur v porodni. Evan spi in pod razno ga ne morem podojit. Tako je tudi do naslednjega jutra. Sem spala skoraj celo noč in si res odpočila. Danes je 4. dan po porodu. Sem sicer utrujena, bolijo me tudi še šivi. Krvavim skoraj ne več, ker so me očistili. Ampak ta porod je bil čisto nekaj drugega kot prvi, ko sem skorajda sama oz. z možem rojevala in je bilo hudo in grozno in čisto drugače kot sedaj, ko je bila ob meni babica. Vem, da je bila prvič gneča, ampak to res ni fer, da se ženske na porodni mizi znajdejo brez osebja ob sebi. Vesela sem, da sem imela tokrat več sreče kot prvič, ampak želim, da bi vse nosečke imele enake pogoje.
Ležala sem na D oddelku. Nimam pripomb niti čez eno sestro. Dragica in Alja še posebej prijazni in strokovni. Pri prvem porodu sem na oddelku prejokala vse dni, tokrat sem prišla in odšla z nasmehom. Res. Pomagajo v vsem, v pristavljanju, previjanju. Vsega je dovolj, karkoli rečeš, te poslušajo, ne odmahujejo z rokami (res vem, kako to zgleda) in ne oddrvijo iz sobe. Ne vem, morda ni bilo drena, ampak za vse je bilo dovolj časa ali je morda bila sreča. Vem samo, da bi vedno moralo biti tako.
No, razpisala sem se res na široko (ampak tipkam deset prstno, tako da nisem porabila veliko časa [image]http://www.ringaraja.net/forum/smileys/smiley36.gif[/image]), naj bere tista, katero zanima. Včeraj sem prišla domov. Moža in sineta sem poslala na smučanje do sobote. Je sicer malo čudno - sama doma z novorejnčkom, ampak mi prav paše. Glede na živahnega 3-letnika, se mi zdi tole res super odločitev. Pa mami me pride vsako popoldne pogledat. Upam, da do sobote, ko se vrneta, minejo bolečine, da se odpočijem in da z Evanom najdeva vsaj približno nek ritem. Ta hip spi podnevi in ga s težavo zbudim vsaj za podoj. Ponoči ga pa biksa, seveda. [image]http://www.ringaraja.net/forum/smileys/smiley36.gif[/image]
Uživajte nosečnosti in materinstvu! Pa težite, da je v porodni babica z vami, ves čas, če je le možno! Srečno vsem.
|
|
|
|