ninaki
|
Pozdravljene, strahovi so tudi pri meni prisotni. Je pa cisto odvisno od dneva. Zadnje case so dobri dnevi in me cisto nicesar ni strah. Le vcasih pomislim, kaj pa ce...., vendar samo v zvezi z zdravjem dojencka. Tako da vas sedaj lahko pomirim in recem, da bo vse dobro Ravno vceraj sem se pogovarjala s prijateljico, ki ima 10m hcerkico. Rekla mi je (pa tudi v knjigah in forumih sem to zasledila), da se obcutek za dojencka prebudi v tebi. Da dobis instinkt in da se je najbolje ravnati po njemu. Je rekla, da je ona poslusala babico, ki ji je svetovala, da da puncki dudo, ces, je pa ja ne boste imeli cel dan priklopljeno. Je rekla, da je bila to napaka, da je njena puncka potrebovala bolj pogosto dojenje (kot pa na 3h). Se ene par nasvetov mi je dala. Jih bom kar napisala, da jih bomo pol vse uporabljale Na mojih predavanjih v MS niso omenjali mrezastih hlack za enkratno uporabo (razen, da jih imajo v porodnisnici). Zadnjic sem videla, da jih je Sarazan kupila. Sem jo povprasala o tem, je rekla, da so njej zelo prav prisle tudi doma. Ce si zelo sivan, je fajn imeti cim manj med nogami. Potem je se rekla, da (seveda, ce imamo moznost) prvih 40 dni ne delamo drugega kot skrbimo zase in za dojencka. Sesanje, pranje, likanje in kuhanje pa prepustimo drugim. Oz., ce smo same, naredimo res in cisto zares samo nujne stvari. Kako sesanje in brisanje prahu naj vsekakor pocaka. Je rekla, da je veliko primerov, ko se zenske po 3 tednih ok pocutijo in zacnejo delati po hisi in potem hitro pride do kakih pocenih sivov. Je pa rekla, da naj uzivamo v vsaki minuti. Da bo, seveda, potem tudi fajn, samo na drugacen nacin. Da naj spimo zjutraj brez slabe vesti, se razvajamo, ostanemo kolikor se da aktivne. Jaz pa dodajam se, polne optimizma in dobre volje Svetovala mi je se, da grem vedno, oz. zelo pogosto spat takrat, ko bo sel tudi dojencek. Da skusam res misliti nase, se spociti in biti pomirjena. Po mojih izkusnjah strah izvira iz neznanega. Lahko preberemo se toliko in toliko knjig a praxa je le praxa. Vsaj jaz vem, da bi bila veliko bolj pomirjena, ce bi npr. vedela, aha, zdaj pa se to prediham, pol pa pridem do tega dela, pol bom morala pa to in to narediti, pol bo pa ze konec. Oz. aha, sej ko mali zajoka tako, ga zebe, ko tako je lacen,.... Ker pa poznamo samo teorijo, praxe pa se nimamo, pol pa res ne moremo tega vedeti, a ne Sej jo bomo kmalu pridobile. Pa veliko lazje bo potem, ko bomo imele dojencke. Pa se ta zgodnje februarcice nam bodo povedale kako in kaj je, ko je dojencek enkrat doma Jaz sem itak bolj na koncu in bom tukaj gor do konca. Lepe sanje, Nina
|