|
Anonimen -> RE: Sodelovati, kljub neverovanju (18.1.2006 22:42:40)
|
Jaz sem tudi krščansko vzgojena, prav tako vzgajam tudi otroka. Bi pa rada povedala nekaj glede daril iz lasnih izkušenj.
Sem botra bratrančevima hčeri in sinu. Že ko sta me bratranec in žena prosila, če bi bila krstna botra, sta povdarila, da nočeta daril. In ker res nismo premožni, sem vsakemu kupila en obesek za verižico. Da pa sta mene izbrala za botrico, pa sem bila počaščena, in lahko rečem, da imam ta mala dva velikokrat v mislih, pripravljena sem jima tudi pomagati, če se staršema kaj zgodi, čeprav nismo veliko skupaj.
Sem pa tudi botra moževi nečakinji za birmo. To sem malo težje sprejela, priznam. Od mene je dobila bon za 20.000,00 sit za zlatnino v Zlatarni Celje. Sami vedo, da si kaj več ne moremo privoščiti, in že to je bilo zame veliko. So bili pa otroci (birmanci) nasplošno zelo skromno oblečeni, razen kakih dveh izjem, prav tako tudi botri in botre. Tudi mislim, da je moja birmanka vedela, kaj ji birma pomeni, saj se je tudi ona samostojno odločila za krst, obhajilo in birmo, kljub temu, da njeni starši ne hodijo v cerkev in ji jaz nisem kupila velikega darila.
Tako, da je vse čisto odvisno od okolja in ljudi.
Pa še nekaj bi rekla: tudi jaz, ki grem vsako nedeljo k maši, ne hodim k polnočnici. Zakaj? Zato, ker pridejo k polnočnici vsi tisti, ki celo leto ne pridejo k maši, ravno k polničnici se pa vsi nabašejo. In je letos ena rekla na televiziji, da ji to pomeni nek kulturni dogodek. Halo!!!!
|
|
|
|