|
CIPRESA -> RE: Tašča...naj ji odpustim ali ne? (12.1.2006 11:38:01)
|
Nevem zakaj je potrebno takoj napadati tiste ki smo drugačnega mnenja.
Prej nisem hotela pisati cele litanije sedaj se mi pa zdi potrebno. Namreč tudi pri nas doma je bilo pestro. Ko je še živel moj dedek, sva se z mojim sedaj možem že kar dobro poznala, s časoma sva si želela le eno sobico v naši veliki hiši kjer bi lahko bil najin kotiček, saj potrebovala nisva veliko. Na žalost je takrat dedek izjavil da doma ni dovolj prostora za tako sobico ker on rabi celo stanovanje (komaj je hodil, živel sam in rabil 7 sob), zgoraj sta stanovala moja starša in brat, spodnji prostori pa so bili prazni. No in tam sva mislila v kleti bi pa lahko dobila kak prostorček...a NE tudi tam kljub že mali prenovi prostora je dedek dejal da tam pa ne ker on rabi ene vrste delavnico.
Po vsem tem sva se spravila nad garažo, kjer sva jo želela le malo nadgraditi (seveda sva se takoj pozanimala da garaža slučajno ni napisana na dedka) a nama tudi to ni bilo usojeno, saj zaradi tega ker sva čakala da se izteče najino varčevanje nisva imela denarja da takoj urediva papirje z delom sva pa že začela in kmalu pride na dom pošta da naj USTAVIVA GRADNJO...prekršek ta pa ta in se plača kazen tok in tolk...torej dedek naju je iz same folšarije prijavil in denar iz varčevanja je šel za plačilo kazni. Ostala sva brez denarja in brez najine male sobice.
Nekaj mesecev za tem je moj dedek izjavil da sva mu pokradla ves denar in to tudi povedal celi vasi...no in takrat se je začela šele celotna kalvarija...hodil je okrog s palico v roki in govoril da se nihče ne zmeni zanj, kljub temu da mu je njegova hči (moja mami) vsak dan prala, likala, pomivala,...
Moja družina in moj takrat še fant smo bili deležni nesramnih opazk, kazanja s prstom in zlobnih jezikov. Vsak dan smo imeli en izgred, bali smo se kdaj bo spet izginil in se skril potem pa govoril da niti ne vemo kje je, kdaj bo spet prišel s palico nad nas...skratka 5 njegovih zadnjih let je bilo groznih, tako da včasih nisem niti želela domov.
Na smrtni postelji ko ni mogel več govoriti, pa mi je stisnil roko in se s solzami v očeh nasmehnil - in vem TO JE BILO OPRAVIČILO za vsa huda dejanja. Šele potem sem se zamislila pa saj sem mu že davno oprostila, saj sploh ne vem če sem mu kdaj za res zamerila, ker mu nikoli nisem rekla nazaj žal besede, nikoli klicala policijo, čeprav bi jo včasih lahko,... NE danes živim z mirno vestjo in vesela da mu nisem vračala njegovih nesramnosti ker potem bi postala ista, Naučila pa sem se veliko predvsem kaj želim da jaz nebi postala v moji starosti.
Tega nisem napisala zato da bi dobivala od vas pohvale , NE jih ne potrebujem, ampak zato da povem zakaj smo nekateri drugačnega mnenja.
Tebi anonimna pa še enkrat polagam na srce da storiš tako da boste vi s tem lahko živeli. Jaz danes lahko, to pa je najvažnejše!!!
|
|
|
|