Anonimen
|
Ok.da razložim: Timi ima dve leti in štiri mesece.Živi z mamico v precej veliki družinski skupnosti,ki šteje z njim in mamico sedem članov.Družbe mu ne zmanjka.Manjka mu pa družba njegove starosti,ki pa upam jo bomo rešili letos septembra,ko bo šel v vrtec.Pa ne zaradi pomanjkanja varstva na domu,ampak zaradi njega samega,da bo socializiral z ostalimi otroci. Igrač nima na tone,ker sem že jaz na začetku bila proti nakupom. Vse je namreč dobil v dar od drugih.Če malo poračunam,smo mi družina kupili:kocke,ki ga na žalost sedaj ne inetresirajo še,pa Mestece od Litel People, za katerega je pokazal navdušenje točno tri dni,sedaj je pozabljeno. In tri didaktične in knjige.To v dveh letih.Velika plastična škatla igrač je že pospravljena v kleti.Ostale so tiste,ki ga včasih še pritegnejo. Družbo pri igri ima vedno,vsedemo se igramo,fantaziramo,pa na koncu po nekaj minutah ostanemo odrasli pri igri kot eni loleki.Medtem pa tamali že išče,kaj bi ušpičil.Enostavno je tako vihrav,da ga nič ne pritegne,ne more bit na miru(še ponoči ne,ker v spanju plazi gor pa dol po postelji) res je skuša nas,to sem opazila,ker te gleda v oči z vražički v očeh z nasmeškom na ustih in....no kakšno ušpiči.Lahko bi ga cel dan kaznovali,kar pa je brez veze.Točno,branje iz knjige odnese rekord,pet minut poslušanja v naročju in še pet minut odgovarjanja na njegova vprašanja. Zaključek:Timi ni nikoli prepuščen samemu sebi,svoji iznjdljivosti, in mislim, po moje tudi ni v redu.Otrok se mora učit samoatojnosti, tudi v času igre,ko je sam s seboj in igračo.
|