Mijavček
|
Ejla, tud jest sem se ustrašla, da bo tale forum kar zamrl. Jaz doma nimam neta, v službi pa si zelo težko odtrgam toliko časa, da pridem na tekoče in še pišem kaj sem gor. No, sem pa vesela, da se je Pika74 oglasila, pa Massa, pa tud ostale, ene ste pa še pogrešane Massa, s tvojimi besedami se lahko popolnoma identificiram. tudi mene grabi na momente kar en cinizem. Iz nihanja upanje/obup sem prešla v en stadij: ma ja-jaz bom noseča al kaj-malo morgen. tudi midva sva včeraj imela zapovedano uro za delanje dojenčkov (34-36 ur po stop injekciji) in meni je blo kar smešno,, v kaj se je sprevrglo tako lepo dejanje (rezultat ljubezni dveh, ki se neizmerno privlačita, spoštujeta, ljubita je obojestranski zadovoljujoč spolni odnos, s katerim spontano nastane novo življenje.... - ha ha) Ne ne, pri nas je to tako: on: kaj se smejiš ona: domačo nalogo imava on: kdaj že ? (kao ne ve ) ona: čez deset minut (smeh) on: ah deset minut gor al dol, greva! ... on: a ponoviva, da bo za ziher? ona: (smeh) .... on: kaj pa zdaj, a greš še na kakšen pregled? ona: nič, čez 5 dni dobim še eno injekcijo, čakamo 16-19 dni; potem pa test ... in tako dalje vglavnem bejbe, zdej pa povejte, a ni normalno, da človek rata ciničen? A si predstvaljate, da recimo po nekem čudežu ta mesec zanosim in rodim otroka, za katerega bom vedela, da je prišel iz levega jajčnika, iz 22mm velikega folikla, in po odnosu, ki se je zgodil ta in ta dan ob tej in tej uri. Skoraj ne morem verjet, da lahko kaj rata pod takim pritiskom. Ne morem, da se ne bi karnaprej spominjala enega stavka, ki mi ga je rekel, en 60+ letni gospod: "Otroke se dela v grmovju"
|