|
Anonimen -> pa še moja zgodba (30.12.2005 13:38:17)
|
Pred petimi leti sem se zaljubila v takrat se je meni vsaj zdelo čudovitega moškega. Z njim sem se lahko pogovarjala o vsem, vedno mi je bil na razpolago in vse je bilo čudovito. Živela sva vsak zase in vedno pogosteje sem jaz ostajala pri njemu oziroma on pri meni. Tako je potekalo dve leti. Tretje leto je že bilo malo drugače. Ampak vse sem prepisovala, da je najina zveza že pač dolga in pač ne more biti vse idealno, da je normalno, da pride do nesoglasij, da grema vsak zase ven in da se ne pogrešava več toliko.
Sicer sva se dobro razumela, le tiste zaljubljenosti ni bilo. In sva se odločila za otročka. Da ko bo pa bo. ČE bo tisti dan bo, če čez eno leto pa takrat. Še vedno sva živela vsak pri svojih starših in sva se odločila, da si poiščeva skupno stanovanje. In tako jaz čez čas zanosim. Bolj načrtno kot nenačrtovano bi lahko rekla.
Bila sem srečna, da ne znam povedati. Ampak takrat se zgodba šele prične.
ko sem mu povedala ni bil nič kaj vesel, še slabše ni ga bilo na spregled 3 dni. Jaz sem jokala kot dež. No ko je končno uspel priti se niti izgovoril ni, pač ga ni bilo. In v takem stilu je potekala moja nosečnost. Ignoriranje do konca. Peljal me je na pregled, ampak ni šel z mano, raje se je še malo peljal okoli. Nikoli me ni vprašal kako se počutim, nikoli ni vprašal kako je otrok, ni se oglašal na telefon, prihajal je sredi noči.....
Ko je meni vse skupaj presedlo sem mu dala ultimat naj se spremeni ali gre. Pa obljube, da bo drugače, da je samo zmeden, da bi rad vse naredil do takrat... O stanovanju ni bilo ne duha in sluha, niti pogovarjati se ni hotel o njem.
In tako se po 9 mesecih otrok rodi. Bil je z mano pri porodu. No na čudo sem ga sredi noči le dobila na telefon. Kazal je veselje in sem si dala upanje, da mogoče pa le bo.
V bolnico je prihajal ves navdušen. Ko pa smo šli domov je vprašal, če že res pridemo, da je to nekam zgodaj... In je spet odšel....Še dobro, da imam starše, ki mi stojijo ob strani in so mi pomagali v vsem. Tako je gospod prihajal sredi noči, cele dneve spal, jedel....
Seveda mu jaz grozim naj se spremeni ali gre...On pa bla bla bla, češ saj nisi sposobna me nagnati. In tako mi nekega dne prekipi, mu vzamem ključe, saj je živel oz. bolj spal pri nas....In gre. Ni ga bilo na spregled mesec dni, ni vprašal za otroka..LEpo je šel s svojo družbo na morje...Pa ga kličem po mesecu dni naj prinese preživnino. Jo celo na začudo da, ampak ni pozabil omeniti, da jo bo dal samo ko bo njemu pasalo in toliko kot mu bo pasala....Pa ja, jaz sem pa iz marsa.
Tako pri nas poteka nekaj mesecev, otroka pride pogledati, če se lahko temu tako reče, bolj sedi in gleda TV. Okoli pa razlaga, da se imamo super in mu je nerodno povedati, da sploh ni z nami. otrokom ni kupil nič za rojstni dan, kaj šele za božička...češ da je premajhen da bi vedel. Pa ga niti blizu ni bilo.
No in izve, da hodim na kavo s kolegom, postane ljubosumen....in iz enega dneva na drugega pride z izjavo, da se bo spremenil, da smo mu mu vse, da je bil jezen in se jr zato tako obnašal. Pa ja. Ne pozabi pa omeniti, da če me vidi z drugim me ubije in še nejga povrhu. Tako da se mi spet zameri za naslednja pol leta.
Jaz sem dobila debelejšo kožo, mene ne bo več nobeden flancal, ampak rada bi normalne odnose za mojega otroka. Zato sem ga večkrat opozarjala, da se normalno pogovorimo...on pa se je pripravljen pogovarjati samo o naju, otroka kot da ni, ga ignorira. MEni pa pomeni ta otrok vse na svetu in me je kar groza kakšni bojo naši odnosi vnaprej.
No pa sem se malo zlajala, upam, da ste kaj razumeli. Kakšno vašo besedo pa bom vesela.
|
|
|
|