Gina
|
A veš, viv, da sem zadnje čase ene par knjig brala, v eni od njih je pisalo, da telo pod vplivom stresa izloča različne hormone in da so reakcije različnih ljudi različne. Kadar vidiš neko rešitev, neko pot, je naravna reakcija jeza, kadar pa rešitve ne vidiš, pa žalost, obup. Torej je v primerih, ko si jezen na nekoga, povsem normalno, da napišeš, jaz bi popenila, ker v bistvu v svojih možganih sprožaš take reakcije. POtem je pa odvisno od posameznika, ali to v resnici spravi ven kot jezo,ali kot neko umirjeno kontrolirano reakcijo, ali pa obupa, ker kar naenkrat ne vidi več rešitve, pa se začne sam sebi smilit, jokat v duši ali pa kar fizično. V prvem primeru je pač tiho, kajne, torej je vse odvisno od naših genov, naših možganov in tudi od naše pridobljene reakcije, izkušenj. Je pa hecno, da sem brala, da ni pa čisto vse odvisno samo od tega, kar se naučimo, da nekateri ljudje že pridejo na svet s povečanim številom določenih kemičnih reči v možganih in drugod, da se jim sproža več hormonov ali manj ob določenih rečeh, kar preplavi možgane in s tem avtomatsko določa določen sistem reagiranja. To se dobro vidi pri nosečkah, ko so polne hormonov, ampak moraš računat, da se že v osnovi razlikujemo. Tako da ni kar za obsojat, če nekdo napiše tisto, kar mu ravno na pamet pride pod vplivom stresa.
|
Natisni
. 
Popenim pa takrat,ko mi res vse gre narobe,recimo danes,ko sta otroka bila lumpa.Pol pa pride mimo mož in še na njega penim,ker sem pač tečna.To se ne dogaja na srečo vsak dan ampak tu in tam. 
