Anonimen
|
Na vse angelčke,ki jih že dolgo ni med nami,ki jim ni bilo dano,
da bi zrasli v velike ljudi.Ne vem zakaj,ampak v spomin so se mi vrnili,
trije angelćki,ki so pred davnimi leti zapustili svet.
Ko sem še v zdravstveno šolo hodila in opravljala prakso na otroškem
oddelku sem doživela prvi šok.Komaj dve leti je imel fantek,hudo bolan.
Maica in očka nista smela do njega(takrat ni bilo dovoljeno)samo žez steklo sta ga gledala in jokala.Dan ko sem bila na delu sem prekršila pravila.Dvignila sem ga iz posteljice in ga odnesla do vrat,jih priškrtnila,da sta ga pobožala po glavici.To je bil zadnji dotik,ker je ponoči odletel med angele.
Drugemu ni bilo dano živeti,ko je bil še v maminem trebuhu.V prometni nesreči,
ki sta jo doživela starša,je ugasnilo tudi njegovo,še nerojeno življenje.
Mamica je rodila,še toplo trupelce so mi dali v naročje.Jaz pa sem stala sredi šok sobe in jokala in jokala,ter spraševala,zakaj ga ne pokažejo mamici.
Kaj je bilo potem,ne vem,ker sem pobegnila iz oddelka.
Tretji angelček,triletna pupica,pa je padla iz tretjega nadstropja,pred blok.
Na vse kriplje so se trudili,ohranit jo pri življenju,pa jim ni uspelo.
Takrat sem videla našega najstrožjega,starejšega zdravnika,kako so mu neustavljivo tekle solze po licih.Vsi v operacijski smo jokali.
Za vse ki jim ni bilo dano živeti,misel,da jim je morda tudi tam kjer so,lepo,da so v toplem objemu.
|
Ringaraja.net uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih sicer ne bi mogli nuditi.
Več o tem
Natisni
Vse tri svoje otroke imam iz vsega srca rada 
sem začela ko to berem,tudi jaz sem izgubila prvega še nerojenega otročka in mi je še sedaj hudo. 
