|
mala maja -> čas zame (23.12.2005 0:50:11)
|
že dolgo nisem pisala dnevnika pa ste me prepričale in zopet sem začela[image]http://www.ringaraja.net/forum/smileys/bravo.gif[/image] [image]http://www.ringaraja.net/forum/smileys/bravo.gif[/image] . Tukaj je nekaj mojih misli iz današnjega dnevnika 22.12.05.
Ja veliko časa je že minilo ko so bili stari zvezki popisani in oguljeni od prebiranja s stvarmi kot so " danes sem ga spet videla, zakaj me ne opazi....." ali pa " pa zakaj me ne razume, ona je vendar moja prijateljica " ali pa " bom sploh našla pravega zase.......", časa ko sem sedela v srednješolskih klopeh in imela tisoč vprašanj in tisoč želja. Želela sem si da bi se še tako majne želje uresničile in bile resnične. In ščasoma je neresničljivo postalo resničnost. Ampak se mi vseeno zdi da mi nekja manjka. Le kaj??
Sem mamica trem malim fantom, imam čudovitega moža,hišnega ljubljenčka-(psa), hišo, službo, prijatelje........le kaj mi potem manjka??????
Že vem minuta zame, čisto samo zame, da bi v miru prebrala kakšno knjigo, ali pogledala kakšen film, ob dobri kavici prelistala dnevni časopis ali kakšno revijo, odšla na sprehod z možem ali pa počela čisto nič. Sedela bi v fotelju in se prepustila čisti tišini....
Včasih se mi zdi da se dan še dobro ne začne pa se že konča.Vsak dan je postal neki ritual kateri pa nujno kliče po prepihu ali manjšem viharju. Čeprav je mož samozaposlen sem večino časa z otroki sama in podpiram kot bi nekatrei rekli tri vogale hiše. Pa mi vseeno ne diši vsak dan početi eno in isto. Zjutraj vstanem, oblečem male, odpeljem ta velika hlačka v šolo in vrtec odidem po nakupih pa je že ura 10 ali pa še kakšno minuto čez. Že si mislim sedaj pa bom malo zadihala...že se mali joka in treba bo spat. Mali zaspi amapak jaz moram it kuhat kajti kmalu bo konec šole in veliki hlaček bo iz šole prišel lačen, pa tudi možek že jamra da želodček kliče po kosilu....
Včasih si res ampak res prav potihom želim da bi se porodniška že enkrat končala in da bi spet odšla nazj v službo, da bi se končno v miru pogovorim s sodelavko in ne z otrokom ki celi dan joka ali pa se me drži za hlačnico in prosi za čokolado. Da pozabim na tistih nekaj minut ki jih dopoldan spregovorim z možem takrat, ko išče kakšen dokumet , ki ga je pred petimi minutami držal v roki in sedaj jezo ker je on pozabljiv stersa name. Tudi najini pozni pogovori z so mi postali odveč ker se ne pogovarjava nič več drugega kot to kaj je danes počel ta ali oni od otrok in mu ponavljat kaj smo ta dan počel pa kaj vse je treba postorit naslednji dan. ja da bi dan mojo glavo prevetrila in za trenutek ampak res samo za trenutek pozabila da sem mama in bila spet srednješolka s tisočerimi neumnimi željami, ki bi mi rojile po glavi.....
Pa kaj naj bi jamrala tak ni samo moj dan, na miljone ljudi ima enak tempo in enak dan kot je moj pa se ne pritožujejo.
No ja pa saj se ne recimo temu samo majhno lašanje duše in MINUTA ZAME.
|
|
|
|