|
Anonimen -> RE: Ko čas postane umetnost (18.1.2006 19:17:56)
|
18.1.2006 - Bolečina ali kako preboleti
...vedno sem imela občutek, da rada trpim. Da rada prenašam bolečino. Da sama sebe mučim s poslušanjem muzike, ki me je spominjala nanj. Da me pekoče solze, ki so mi tekle po licu spominjajo, da živim...
Ampak. Zdaj sem poročena. Drugič. Imam sina. Prvega. Sem srečna, čerpav pridejo kakšni dnevi, ko bi razbijala krožnike in kričala v zaprti kopalnici.
Temo za tale dnevnik mi je dala oseba, ki trpi. Punca, ki je osebno ne poznam, ampak čutim njeno bolečino. Vidim, da ji je hudo. Rada bi povedala, da vse mine. Da pride čas, ko se zbudiš in rečeš: "Hej, danes sem srečna. Danes je tisti dan, ko je bolečina izginila!"
Ljubila sem enkrat. Resnično iz srca. Seveda, ljubim tudi sedaj. Na drugačen način. Na trden način, ker se zavedam, da je ta ljubezen večna, da te ljubezni ne more ubiti nihče in nikoli. Okej, pustimo zdaj to. Zdaj sem srečna in pika.
Bila sem zaljubljena, da je bolelo. Vse bi dala, da bi mi takrat nekdo rekel, lej poslušaj, čez 43 dni bo nehalo boleti. Pa mi ni. Nihče mi ni rekel, lej, 24.februarja bo konec bolečine. Vse bi dala za te besede. Koliko kilometrov sem prevozila v solzah, poslušala Dan neskončnih sanj in Tišino. Bolelo je, ampak nisem si znala pomagat. Z dneva v dan sem si zagotavljala, da sva si usojena. Da sva preveč povezana, da bi se najina vez pretrgala. Da je on moja druga polovica, ki jo vsi tako vstrajno iščemo. Ko mi je veter kuštral lase, ko sem sredi travnika kričala, ko je bolelo, kot sablja v srce, ko sem dobila že stoti njegov sms, da ve, da mi je hudo, ampak da...blablablabla...
In kar naenkrat *puf* kupila sem si psa. Hja, če nimaš nikogar, ki ti vrača ljubezen, ti jo bo pes sigurno. In mi jo je. Še vedno mi jo, čeprav je malo jezen, ker sem domov prinesla enega malega človečka, ki nič ne dela razen joka, je in spi. No, itak si ljudje kupujemo pse iz popolnoma sebičnih razlogov. Ja, delala sem plane, kam bova s kužatom šla, da bova hodila vsak vikend na morje, kjer imamo prikolico. Bila sva prvič. Pa je bolelo. Bila sva prvič, pa si nisem upala sama spat, ker me je bilo strah. No, roko na srce, 6 mesecev star zlati prinašalec, punca sama, pred prikolico parkiran novi Golf (Golf je bil vse, kar mi je ostalo od prvega zakona, namreč), koga ne bi iblo strah. Pa ni šlo. Spokala sva domov. Ampak čez mesec dni, zopet. Vsa pogumna, bova s kužatom šla sama na morje. Ne bom pisala, da sva se na isti način 5x obrnila. V Dalmaciji. Ne v Slovenskem primorju. Uf, madoniš, pišem o bolečini. Pišem o njemu, ki ga ni. O ljubezni, ki je bila ena sama prevara.
Ja, prišel je dan. Sončen dan, pomladni dan. Pa ne istega leta. Tudi ne naslednjega leta. Traja dolgo. Traja predolgo. Ko že misliš, da je minilo, te čez par mesecev zopet preseneti. Hinavsko, potihem in od zadaj. Ko najmanj pričakuješ.
Zdaj, ko imam Njega, mojega Dragega, ko imam Pingvinčka, ko smo srečni in zadovoljni, ne mislim več na tisto bolečino. Vem, da sem jo morala dati skozi, da se je morala zgodit. Ker sem zdaj pripravljena na tapravo ljubezen. Vse tiste bolečine, majhne in velike, so samo dober trening ali uvod v nekaj velikega. V nekaj, kar traja do konca življenja.
A sem že napisala, da sem srečna?
|
|
|
|