|
ninocka -> RE: ninocka (11.1.2006 13:22:19)
|
CASOVNI STROJ, petek,06.01.2006
Danes je zame poseben dan. Tocno na ta dan, eno leto nazaj, sem ugotovila, da sem noseca. Da bomo trije. Da se bo moje zivljenje obrnilo za 180 stopinj. Da bom postala MAMA.
Spomini na dogodke v cetrtek, 06.01.2005
Z lubijem sva oba na bolniski. Jst sem prehlajena, kasljam in smrkam, kar se mi vlece ze od lanskega leta (ha ha), no od pred bozica. Lubi pa je zbolel v ponedeljek in ostal doma. V torek je tud mene tolk zvilo, da sem prisla v sluzbo, bla tam 20 min in sla domov. Nisem mogla. Pa itak sem delala skor dva tedna bolana.
V torek sem zacela tud razmisljat, da nimam menstruacije, da mi zamuja. Ko zracunam mi zamuja ze dobr 10
dni, pa sploh nisem postekala. Zaradi guzve v sluzbi, zaradi bozica, novga leta, daril, nakupovanja...je sploh nisem pogresala (ja, kera se je pa veseli?). Zamujanje je pa pr men cudno, po drugi strani pa sem ravnokar koncla dieto, tko da je lahko tud s tem kaj povezano.
Vseeno sem rekla lubiju, da od zdaj naaprej on puca mackoma WC (cist preventivno, ker sem brala na RR o toksoplazmozi). Debel me je pogledu, ces: JA, zakaj pa? Jst pa: Ker sem mogoce noseca. In sva se gledala. Ja, lahko bi to povedala tud na lepsi nacin, al pa bi nardila test in mu povedala,...ampak v tistem trenutku sploh nisem razmisljala o tem. Pomembna sta mi bla macka in njun WC. Potem sva se odlocila, da bova pocakala do sobote in ce do takrat se zmeraj ne dobim, grem delat test. In upajmo, da bo pozitiven.
No, in ta slavni cetrtek, sva imela pregled pri zdravnici. Najprej lubi, potem jst. Zdravnica me vprasa kolk casa se mi ze prehlad vlece in kaksna zdravila sem jemala. Ji povem da dobra 2 tedna in da sem v tem casu vzela 1 lekadol. Sokirano me pogelda, ces a v 2 tednih niste mogli pojest se kaj druzga razen tega? Tukaj moram se povedati, da NIKOLI ne jem zdravil, tudi ko sem bolana raj probam s cajcki, vitamini in pocivanjem se pozdravt (bolana sem pa itkak skoraj nikoli). Tablet vzamem samo prvi dan menstruacije, ker drugace ne bi prezivela dneva (ja, tok grozno me boli).
No, in recem zdravnici: "Mislim, da sem noseca. Zato tud nisem vzela kaksnih drugih zdravil."
"Zakaj pa ne nardite testa? Sej to pa lahko zdej doma opravte, pa boste takoj vedli."
"Ne nardim ga, ker se bojim."
"Bojite, da bo pozitiven?"
"Ne, bojim se, da bo negativen."
Spet me pisano pogelda: "A potem je otrok zazeljen?"
Zdej pa jst njo pisan gledam:" Ja, seveda, je zazeljen. Zakaj pa ne bi bil?"
Predpise mi pocivanje, vitamine in cajcke. Ter predlaga naravna zdravila, ki jih lahko kupim v lekarni in za (morebitne) nosecnice niso skodljiva.
Po zdravniku greva se v lekarno in pred vrati vprasam lubija: A kupva se test?
Pokima mi in vstopiva. Oddava recepte in recem se za nosecniski test (pri tem me grozno zvija v zelodcu-metuljci sl kaj ze). Odlociva se za Clear blue (podpirajmo slovenski industrijo!), greva se v BTC po cevlje za lubija (1 dan razprodaj) in domov. Doma se usedm na kavc in postavim skatlico CB na mizico in ga gledam. Lubi me vprasa, ce ga grem delat in ga zgrozeno pogledam:"Ja seveda ne, sej sva se zmenila v soboto."
Odprem skatlico, preberem navodila, dvakrat, trikrat. Odlozim, pa ponovno. Po kaksni uri mucenja me ima moj zadost in me nazene delat test.
Zdej gre pa zares, se ta zadnjic preberem navodila, poiscem jogurtov loncek (od te zivcnosti ne vem ce bom zadela palcko med lulanjem). Napolnim loncek, poklicem lubija v kopalnico in narediva test.
On s stoparico v roki, jst pocasi namocim palcko, pocakava 10 sekund, zapreva pokrovcek in odloziva test na umivalnik. Spopgledava se.
"A greva ven, al pocakava tukaj?" ga vprasam.
"Kar tukaj," rece.
In cakava in cakava...meni se zdi, da se vlece v neskoncnost, ko opazim PLUS. Ne morem verjet! PLUS je! Sicer bolj rahel, ampak PLUS je!! Lubi ga ne vidi, buli v CB, ampak PLUSA ne vidi. Ko mu ga pokazem, mu posteka. Ja, res je PLUS.
Stojiva v kopalnici pred CB in se gledava. V tistem trenutku mi gre cez glavo miljon misli - PLUS je, noseca sem, dojencka bova mela, mama bom, ocka bo, dojencek pride, noseca sem, noseca sem, NOSECA SEM!!!!
V dnevni sobi se mu usedemv narocjein ga objamem in zajokam. "Lubi, noseca sva. Dojencka bova mela. Majhnega, majhnega dojencka." Objema me, meni pa kr tecejo solze, tresem se, zebe me, adrenalin se mi dvigne do maximuma, smrkam (med drugim tudi zaradi prehlada).
Potem sledijo resni pogocori - kam na pregled, kdaj na pregled, kdaj povedati doma, kdaj v sluzbi, kako povedat, kaj si zeliva (meni je cisto vseeno, ampak cutim, da bo fantek)...
Test vrzem v smeti, ampak ga grem tisti dan se 5x pobrat iz njih in preverit rezultat (da ja nisem narobe vidla), ceprav vem, da rezultat ni vec veljaven. Se preden ga vrzeva v smeti, ga poslikava in poslikava tudi moj trebuscek, ki v sebi skriva eno majhno, majnhno pikico.
Hvala Bozicek, hvala Dedek Mraz za tako lepo darilo...polepsala sta mi leto 2005!
Ja, ze eno leto je od tega. Sedaj imava skoraj 5 mesecnega fantka (sem vedla, ha ha), ki je pravi soncek. Obozujem ga in obuzujem vsak preziveti trenutek z njim. Gledam ga, ko sip, bozam ga, lubckam ga, crkljam ga (ko se pusti - zal se ne mara prevec crkljati, zato ga nimam toliko po narocju). Igrava se, pojem mu, skacem kot opica pred njim. Naredim vse, da je srecen in zadovoljen. Stopi mi srce, ko se mi nasmeje in me pogleda. Vem, da me ze pozna. Ve, da sem njegova MAMA. Ve, da je moj OTROK.
Nikoli ne bi zamenjala tega, ceprav vcasih pogresam trenutke, ko je bil se v trebuhu - ko me je brcnil, ko sem pobozala trebuscka in njega, ko sem ga cutila...takrat je bil resnicno MOJ in samo MOJ.
|
|
|
|