|
Anonimen -> RE: zaljubljena v sodelavca (21.12.2005 18:12:20)
|
Anonimna, jaz te do neke mere razumem.
Pred cca 7 leti sem bila zaljubljena v nekoga, ki je bil 9 let starejši od mene, jaz pa najstnica..takrat nekako ni bil pravi čas, da bi se med nama kaj razvilo. Vem, kako je to, ko te kar nekaj tišči v prsih, ko ga vidiš, srce ti ponori, na skrivaj ga opazuješ itd..no ja, taka je pač zaljubljenost. Zanimivo je, da sem vedno vedela, da ta moški ni pravi zame- se značajsko popolnoma razlikujeva, on je 'tradicionalen', jaz ne itd. itd. Po 3-4 letih te svoje zaljubljenosti sem prekinila stike z družbo, v kateri je bil on, ker sem začela hoditi z nekom, ki sem ga spoznala v istem krogu ljudi (in je za mojo prejšnjo zaljubljenost zelo dobro vedel). Zdaj sva skupaj 6 let in imava sinčka. Po dolgem času sem moškega, v katerega sem bila pred leti zaljubljena, spet srečala in spet sem začutila do njega isto 'norost'. Pa kaj, si mislim, zaradi tega ne bi nikoli razdrla svoje družine...ker moža iskreno ljubim, v postelji nama vse super štima in razumeva se krasno. Je čudovit človek in prijatelj in če pomislim dobro, sem zaradi teh lastnosti začela hoditi z njim..v njega na začetku nisem bila strastno zaljubljena, sem pa hotela pozabiti bivšo ljubezen. Izkazalo se je, da je bila moja odločitev prava.
In čeprav vem, da moški, v katerega sem bila tako zatrapana, na noben način ni pravi zame (vem celo, da se ne bi razumela dobro, če bi bila par- sva preveč različna), me je srečanje z njim še vseeno razburilo. Zakaj? Jaz to lahko pojasnim samo s HORMONI- torej...moški in ženske oddajamo feromone..nekateri se privlačijo, drugi ne..ta moški oddaja hormone, ki mene dobesedno vržejo iz tira, čeprav v realnosti ne bi nikoli sexala z njim oz. ne bi imela z njim sploh nič. Sem raje srečna doma in s to srečo se ne slepim.
Zato, draga Anonimna, je bolje, da enostavno potrpiš, mogoče zamenjaš službo, samo raje nikoli nikoli nikoli ne skoči v posteljo z njim..vest bo preveč pekla. Lahko noč
|
|
|
|