|
Jutra -> zameriti in ne pozabiti (20.12.2005 11:17:26)
|
Zamerljivost je pa res ena tako lepa čednost. Eni so prav ponosni na svoje zamere do drugih in jih čuvajo kot svetinje. To so skriti aduti, ko lahko človeku poveš v obraz svoje mnenje s "podkrepljenimi" dokazi tudi čez deset let. Ja, dogodek, dejanje, beseda, ki si jih po svoje tolmačimo, imajo neprecenljivo težo. Dajo ti moč, da lahko na nekoga grdo gledaš dolgooo časa.
Obiskati dojenčka in mu prinesti darilo. Navada. Če imaš širok družinski krog in krog prijateljev, traja kar nekaj mesecev, preden se vsi zvrstijo. Z enim parom z dvemi otroci smo se sploh zelo dolgo menili za termin. Enkrat zasedeni oni, drugič mi. Vmes smo se že parkrat videli na obiskih pri skupnih prijateljih in praznovanjih rojstnih dni. Pomlad, poletje in jesen so šli že mimo. Končno zopet pokliče Ona.
"Mi bi danes popoldne prišli."
Povem, da smo že zasedeni. Povem tudi razlog. Iskreno in pošteno.
Takoj hlad na drugi strani telefona. Surla do Pakistana. Predlagam naslednji dan. Ne, takrat pa oni ne morejo. OK, pa drugič.
Naši dnevi so zelo zapolnjeni z opravki in obiski najbližnjih. Imamo poln koledar, zato tudi malo planiramo. Spontanost, ko se za nekaj odločiš ad hock je čisto simpatična, če imaš čas ali pa če si pripravljen spremeniti plane. No,
zadnje tri mesece smo pa še non-stop bolni. Hčerka, mož in jaz. Never ending story.
Ob neki priložnosti se srečamo, na njunih obrazih je z veliki črkami pisalo ZAMERA. Njun odnos, pogovor, ni da bi govoril. Meni je bilo kar malo smešno. Dala sta nama vedeti, da smo imeli takrat trapast izgovor, da nas nislo mogli obiskati.
Prvi klik. Postalo mi je žal, da sem vedno poštena in iskrena do drugih. Nikdar več ne bom utemeljevala razloge.
Drugi klik. Mi naj vedno doma čakamo, če se bo slučajno kdo spomnil, da bi pa tistega dne prišel. Kako neki smo mi lahko tako zasedeni, saj nimamo toliko dela kot oni, ki so si bili pripravljeni vzeti čas med gradnjo hiše (postranski posel, ne kot eksistenčna nuja, da ne bo pomote).
Tretji klik. Hvala za takšne prijatelje.
PRIZNAM: Namenoma sem odlašala z njihovim obiskom. Žal mi je, da se nismo uspeli časovno najti poleti, ker bi bili na vrtu. Imata nevzgojene otroke. In strah me je takšne vabiti v svoj dom. Razsulo v petih minutah.
In končno so prišli. Nejevolja že na vhodu, spet je bilo potrebno malo pogreti staro juho. Bila sem raje tiho.
"Na, tu imate darilo. Saj je že itak premajhno, ker prej nismo mogli priti."
Ja, res hvala za darilo iz srca. Kompletek je bil še celo prevelik tudi pri starosti 14 mesecev. Zraven pa en čokoladni [image]http://www.ringaraja.net/forum/smileys/hudicek1.gif[/image] in dotrajani smoki. Za lep kompletek sem se še 1x zahvalila s SMS-jem naslednjega dne. Hčerka ga že nosi.
Kakšen je bil obisk. "Ja, na pršut se pa splača priti," sta rekla. Vem, ja...
"Oči, a lahko greva gor," vpraša sin. Ja, pojdi mu on dovoli.
HALOO??? Kdo je tisti, ki bi moral pri nas doma dovoliti, kam otroci smejo ali ne.
Zgoraj imamo galerijo. Iz trenutka v trentek je postajalo vedno bolj divlje.
Vprašala sem se: "Ali se imaš rada? Imaš jajca, da posegaš v situacijo in otrokom od prijateljev poveš kaj smejo in kaj ne?"
Opozorila sem ju prvič, drugič... Začela sta me spoštovati. Preselila sta se v otroško sobo. In ju-hu-hu tudi tam. Je bil pršut na mizi, pa bi bil lahko tudi kmalu po celem stanovanju, če ne bi prijazno opomnila, da pri nas pa jemo za mizo.
Končno je mimo. Vzdušje je bilo itak nikakvo. Ni bilo pristnega pogovora in smeha. Skozi senca v ozadju.
Škoda, meni sta prijatelja zelo fajn človeka (pustimo manire in njuno vzgojo). Ampak, če bosta svojo gonila še naprej, bo zaradi tega njuna glava težja, ne moja.
In sem se takoj zamislila nad seboj, če slučajno tudi jaz namenoma spravljeno kakšno zamerico. A je vredno? Za čigavo zdravje?
Zakaj sem vam napisala? Želela sem deliti z vami, ker vem, da nimate dlake na jeziku. Mogoče mi pa boste odpri oči tudi iz kakšnega drugega zornega kota.[image]http://www.ringaraja.net/forum/smileys/smiley1.gif[/image]
|
|
|
|