david
|
IZVIRNO SPOROČILO: Gina Meni pa že dolgo časa roji eno vprašanje za tiste, ki ste prepričane, da je vse z otrokom treba samo z lepo besedo, brez dviganja glasu, brez..... V splošnem ločimo 4 načine vzgajanja: - neprijazno in popustljivo - neprijazno in nepopustljivo - prijazno in popustljivo - prijazno in nepopustljivo. Starši, ki so prepričani da lepa beseda lepo mesto najde vzgajajo bodisi prijazno in popustljivo, bodisi prijazno in nepopustljivo. Tebe žulijo tisti, ki vzgajajo prijazno in popustljivo. Posledice takšne vzgoje poznaš. Žalostno je to, da staršem, ki tako vzgajajo, velikokrat prekipi in potem se poslužujejo neprijazne in nepopustljive vzgoje, vse skupaj pa je seveda še posebej slaba kombinacija. Obstajajo pa tudi starši, ki vzgajajo prijazno in nepopustljivo, kar je najbolj zaželjena oblika vzgoje in to je tista "moderna" vzgoja kot jo jaz razumem. Brez vpitja, brez jeze, brez poniževanja, brez nepotrebnih udarcev ampak tudi brez popuščaja in prizanašanja. Če je že potrebna fizična kazen, ki je vedno zadnja na seznamu možnih rešitev, se izvaja brez jeze, premišljeno in mirno. Sam se trudim vzgajati prijazno in nepopustljivo, me pa žal kdaj zanese tudi na območje neprijazne in nepopustljive vzgoje . In še nekaj v zvezi s tvojim ponavljanjem, da je dandanes v šoli ogromno težavnih otrok: v preteklosti je bil v naših krajih (pa verjetno še kje) priljubljen neprijazen in nepopustljiv način vzgoje. Tak način vzgoje pa ima samo eno "dobro" lastnost: težave takih otrok navzven niso tako moteče. To so največkrat plahi, tihi, depresivni, vase zaprti ljudje, veliko samomorilcev je bilo deležnih takšne vzgoje. V zadnjem času pa se kot nekakšna protiutež trdi vzgoji uporablja model prijazno in popustljivo. Na tak način pa vzgajamo neodgovorne, lene, zdolgočasene otroke. In seveda se npr. v šoli takšnega otroka že na daleč spozna, medtem ko imamo po drugi strani psihično in fizično maltretirane otroke za pridne. Prijazno in nepopustljivo je ključ do uspeha. V jezi udariti dvoletnega otroka po roki, ker je zalučal ščetko na tla ni katastrofalna napaka, prav gotovo pa ni primer takšne vzgoje. Taka reakcija izvira kvečjemu iz prepričanja, da otrok počne takšne stvari zanalašč. Starš, ki vzgaja prijazno in nepopustljivo pa se zaveda, da je takšno obnašanje otrok posledica njihove omejene inteligentnosti (pa ne v žaljivem smislu), pomanjkanja znanja in izkušenj ali čustvene motenosti. In namesto da iščejo krivdo pri otrocih si raje prizadevajo izpopolniti njihovo znanje in veščine in jih skušajo naučiti mirno in preudarno razmišljati. Vse te stvari so v resnici tako enostavne in logične, da je prav neprimerno, če kdo temu reče "filozofiranje". Preiti od besed k dejanjem pa je seveda težko, vsaj meni je. Pa ne zato, ker bi bil moj otrok še posebej problematičen. Problem je v meni. Jaz se tega zavedam. Nekdo drug pa bo pač raje krivdo raje zopet prevalil na otroka. d.
|