|
nejcko -> RE: Zakaj si tako malo ljudi upa živeti... (11.12.2005 23:16:05)
|
IZVIRNO SPOROČILO: ZARA
Flamingo...po postih sodeč vsi uresničujemo svoje sanje, vsaj delno...to je pa tud nekaj, ne [sm=smajl.gif] ??
Ajd, Zara, da ti malo podrem statistično monotonost tehle postov ... jaz pa priznam, da v življenju za marsikatero stvar nisem imela jajc oz. samozavesti, bolje rečeno, in sem na nekaterih področjih pristala v "sivem povprečju". In se je tako moje življenje v nekaterih segmentih obrnilo povsem drugače od mojih mladostnih pričakovanj in prepričanj. In imam zato velikokrat občutek, da pravzaprav ne živim svojega življenja - sem pa zato muvistar holivudske limonade, haha.
No, zdaj pa malo bolj konkretno. Na nekaterih področjih močno rušim tabuje in (predvsem) klišeje, pa moram reči, da mi to hodi prej narobe kot prav, ampak trmasto vztrajam in upam, da bom na koncu vendarle lahko rekla, da sem zmagala. Je pa težko, priznam, in na momente zelo boleče in ponižujoče.
Večino stvari sem v svojem življenju naredila drugače, kot se "spodobi" in kot drugi mislijo, da je prav, marsikatero stvar pa sem naredila kontra sama sebi iz ljubega miru, zaradi vzgoje, in zaradi deficita jajc. In rezultat vsega tega je, da imam nenehno občutek, da nikamor ne pašem - da sem obstala nekje vmes. No, ja, konec koncev je tudi to en način odstopanja od povprečja, a ne? Je pa res, da kljub vsem še vedno "sanjam" in se trudim, da ostajam čim bolj zvesta sama sebi. To mi pomeni mnogo več, kot da bi za vsako ceno želela uresničiti svoje sanje. Konec koncev je lahko moje življenje zavito v ničkoliko embalaž, važno je, da se vsebina ne pokvari in spremeni.
|
|
|
|