|
Barbs -> RE: Strah pred porodom (8.12.2005 10:06:20)
|
Prvič me ni bilo strah, ker nisem vedela, kaj natačno pomenijo popadki - bilo je naporno, res je, ampak, tako kot pravijo nekatere, bolečin se nisem več spomnila, ko sem hčerkico stisnila k sebi. Drugič sem bila pripravljena. Predvsem psihično. Vedela sem, da bo bolelo, ker pač mora boleti. Brez bolečine ni naravnega poroda. Vedela sem, kaj me čaka, pa si kljub temu nisem žele EA in niti me ni bilo pretirano strah, malce pač, toliko, kot je normalno, ko razmišljaš, če bo vse vredu z otrokom, s tabo - in vedela sem, da mora biti, ker imam doba še enega otročka in moža itd... Popadke sem sprejela takšne, kot so - boleče. Ko so mi rekli, naj se vležem, se nisem ( tako kot prvič, ko sem vse ubogala), ker mi je bilo pač lažje, če sem hodila sem in tja, sedla na stol itd.. Ko mi je odtekla plodovnica, sem se vlegla na bok, pa spet malo sedela, skratka, tako, kot mi je najbolj ustrezalo. Nihče me ni v nič silil, mož mi je masiral hrbet in se pogovarjal z mano. Ko je začelo iti zares, se nisva več pogovarjala - vse svoje misli sem usmerila na otročka, poslušala sem svoje telo, dobesedno sem čutila, čisto zares, kako mi otročiček "leze proti izhodu" [image]http://www.ringaraja.net/forum/smileys/smiley1.gif[/image] in brez da bi mi babica kaj rekla sem vedela, kdaj jer TISTI trenutek..... In ne boš verjela, še ob petih zjutraj so mi napovedovali ob pregledu, da ne bom rodila pred enajsto uro dopoldne ( glede na to, koliko sem bila odprta) , jaz pa sem rekla, ne, prej bo, ker sem čutila... Ob šestih je mala črnolaska že poskušala prvi kolostrum[image]http://www.ringaraja.net/forum/smileys/bravo.gif[/image]...
Tudi tokrat se ne bojim - bolečin seveda. Vem, da bodo in vem, da jih znam obvladati. za vse ostalo pa, v kolikor bi bilo potrebno in na kar ne morem vplivati, bodo poskrbeli v porodnišnici - babice in zdravniki so visoko usposobljeni in osebju ljubljanske porodnišnice stoodstotno zaupam.
|
|
|
|