|
wawa -> Še moja porodna zgodbica (29.11.2005 18:22:34)
|
Evo imam čas da vse skupaj opišem.
Rok sem imela 14.11.2005 vendar se rezen malih popadkov ni dogajalo nič konkretnega. Po dveh pregledih v Postojenski porodnišnici sem bila v nedeljo dne 20.11 sprejeta na oddelek, z blagimi popadki na 30 min. Po pregledu mi je super zdravnik rekel da zadeve se dogajajo in da zato raje počaka na moje naravne popadke. Ob 10ih so se začeli kar precej močni popadki na 5 min, ki so se stopnjevali, ob 14.oo so me dali na CTG, ki pa, zato ker me je sestra narobe priključila, ni pokazal nobenih popadkov. Ok sem si mislila, očitno so to pač lazni popadki čeprav me je čudilo ker so že pošteno boleli in trajali skoraj minuto in pol, tako sem čakala........Ob 6ih nisem več zdržala in šla sama na CTG tam so me pregledali in začudeno ugotovili "ja gospa saj vi boste pa rodili".odprta sem bila 4cm in vse je bilo pripravljeno. Ok zdaj me je pa res zagrabila panika, čeprav sem to čakala dolgih 9m.
Ok no skratka potem je sledilo, klicanje mojega dragega naj pride, ura klistiranja....in ob 7.00 sva bila z dragim v porodni. Ko je babica skušala predraeti mehur je ugotovila da mi je voda očitno že odtekla in zato takoj poklicala zdravnika, sledil je UZ in pregled, v naslednji uri sem se odprla do 10 cm. Nadaljni del se sama bolj slabo spomnim vem pa le da se mi je ves čas zdelo, da zadeve ne gredo kot bi morale iti, ampak dragi in super babica sta me mirila in jaz sem ju pač ubogala in se prepustila. Dali so mi, kot sem takrat mislila, za vdihavat nekaj proti bolečinam........bolelo je....in bilo je mimo.....
Zdaj pa še kaj se je dejansko dogajalo in kaj sem izvedela kasneje od dragega: Na UZ je zdravnik ugotovil da ima mali popkovnico okoli vratu, CTG pa je kazal oslabel srčni utrip, zato so se bali za našo pikico in zdravnik je dejansko bil prisoten cel porod, ker niso vedeli CR da ali ne. Tisto kar sem dihala ni bilo sredstvo proti bolečinam temveč kisik ki ga je moj mali Andraž v tistih trenutkih več kot nujno ptreboval, babica pa me je prerezala zato da je šlo hitreje....
Tako to je to, na koncu še povem, da sem iz srca hvaležna timu postojenske Porodnišnice, saj mi niti enkrat niso pokazali da je kaj narobe, tem mojemu dragemu ki je ves čas vse vedel in mi ni povedal.....
|
|
|
|