|
lucika -> RE: Moje pikice ni več (28.11.2005 14:30:13)
|
Špela, tudi meni je zelo hudo zate!
meni se je končalo še predno se je sploh vredu začelo. pa vendar sem dva tedna živela v prepričanju, da zdaj je pa uspelo. ker mi ni bilo (obakrat, prvic je slo se prej) potrebno na abrazijo, se mi zdi, kot da sem si samo dimišljala. samo črtice na testih pa še kar so:(
sama imam kar probleme sama s sabo. po prvem ss sem bila boga. ker mi je v drugo uspelo kar naslednjic, sem se seveda potolazla. po drugem pa sem vse skupaj nekam potisnila. razen eni po mailu nisem nobenmu povedla (razen mojmu), jezilo me je letanje po bolnici, jezilo me je, ker si samo številka, da jo obdelajo, dokler se ti to ne naredi večkrat, te sploh ne jemljejo resno... na koncu sem se se sama vzela z rezervo, da pol ze ni to nic, da bo pa drugič, da se ne bom sekirala, pa bo ze...
ko sem zdaj dobila naslednjo m, sem si rekla, ja, je ze prav tako. odprle so se mi moznosti za sluzbo, in sem se veselila tistega, misel na dojencka pa prestavila za nedolocen cas.
pa človek ne more preko samega sebe. nekaj so zavestne odločitve, drugo je, kar imas v srcu. zdaj me vse tisci in stiska, punce tu in ostali okoli mi pravijo, da je to stres. ker se mi nic kaj takega ne dogaja, razen razgovori za sluzbo in neozalovan ss je to to!!!!
zdaj se moram pomirit, sprostit, .... pa vse skupaj ne gre. cel dan me tisci na eni strani prsi, zvecer na obeh. pa karkoli naredim.
tole je bila bolj moja izpoved kot tvoja tolazba. vem kako ti je hudo, samo iz svojih izkusenj ti pravim, da je potrebno jokat, se pogovarjat, spet jokat, preklet celi svet, spet jokat...karkoli ti pac pase. in ne stiskat v sebi. ker bruhne ven, tako ali drugace ne gre preko samega sebe!
srecno!
|
|
|
|