|
Gina -> RE: jezna ko "šus" (21.11.2005 22:26:35)
|
Alina, a je to o vzgojiteljicah name letelo?
Moji (šolski) otroci ne hodijo domov ogriženi niti popraskani, če pa se je kdaj zgodilo da je kdo koga udaril,
je pa to zato, ker je večino časa otrok doma in ga tam vzgajajo. Me ne moremo domače vzgoje spremenit, sploh če starši trdijo, da je ok, če je vse njegovo. Logično, da bo vsakega otroka popraskal ali ogrizel, ali udaril če ne bo vse takoj njegovo. Drugače pa takole, če že sprašuješ za mnenje:
ne glede na to, da je otrok brez mamice, mu ne smete dovolit, da komurkoli kaj puli iz rok ali koga udari.Če se je tvoj ali kak drug otrok začel z neko igračo igrat, mu on ne sme tega niti vzeti niti ga opraskati in obratno tvoj njega. Za oba je enako pravilo. Če se ti zdi, da dela tašča komu krivico, ji to povej. Če kdo mojemu otroku puli nekaj, kar je moj prvi zagrabil, mu razložim, da se tega pa pri nas ne gremo in pika. In me čisto nič ne briga, kaj si misli, pa četudi je to tašča ali sosed.
Druga stvar je ta, da nikjer nisem rekla, da otrok ne sme imeti ničesar zase. Rekla sem, da je določena količina igrač skupna in da se jih deli. Logično da so nekatere vendarle od vsakega otroka. Vendar je pri nas večina od vseh. Ne glede na to, za koliko igrač se odločiš, da je skupnih in koliko je njegovih, je prav da otrok tudi svoje posodi, če pride nekdo na obisk, oziroma da zna ponudit svoje igrače brez prošenj in moledovanj drugih otrok, za neko igračo. To je vljudnost, bonton po domače, ki nam je ratal očitno tuj, ker smo tako posesivni, da ne ločimo, kaj je pomembno in kaj ne. Nobene materialne reči ne bomo v grob odnesli, navezani smo pa tako, da bi umrli, če bi si kdo kaj sposodil. To mi ne gre v glavo, res ne. In ja, jaz stvari delim. Moji otroci tudi in niti slučajno jim ni hudo.
Igrač obiski ne nosijo domov. To ej tudi stvar bontona in če jih niso naučile premile, predemokratične matere, da je nevljudno fehtat za igrače na obisku, jim jaz čisto lepo povem, da tega pa pač ne bo mogel odnesti, ker je to naše in je imel na posodo, dokler je bil pri nas in zraven še povem, da je bilo to, kar je naredil nevljudno. In da se bo moral naučit prijaznega vedenja in ne spravljat ljudi v zadrego. Zadnje povem seveda samo v primeru, ko je otrok dovolj velik, da razume, če je majhen pa sigurno ne. Tak se itak meče po tleh, ampak to je njegova šola življenja, ki se jo mora naučit - da ni vse po njegovo. Zelo dobro mu to dene. Spozna meje in se počuti varnega. Pa še naslednjič ve, da bo starš vztrajal pri svojem in da se nevljudnost ne splača.
Torej, če so igrače naše, še ne pomeni, da do njih nimamo nobenih pravic. Seved jih imamo. Naše so od nas vseh, ne od sosedov in ne obračaj mojih besed. Vendar upoštevamo bonton in normalno vedenje, v katerega pa stavek: "Ta igrača je moja. Pri meni si na obisku, delal boš kot jaz hočem, vrni mi igračo!", ne spada.
|
|
|
|