|
Bejba -> Spet imam krizo (18.11.2005 19:39:15)
|
O tem sem že pisala, ko sem izvedela, da sem drugič noseča. Nisem si mogla predstavljati kako bom lahko imela še enega otroka tako rada kot imam najinega prvega sončka. Pa sem se počasi navadila na novo bitje, ki raste v meni in ga seveda vzljubila (da ne bo pomote, bil je načrtovan). Mislila sem na to, kako bo lepo, ko bomo štirje. Sedaj pa sem spet padla v tisto krizo. Odkar hodim v službo imam že tako malo časa za mojega sončka, potem pa pomislim kako bo šele takrat zapostavljen (nevede), ko pride četrti član v našo družino. Obljubljam si, da bom naredila kar bo v moji moči, da ne bo občutil nobenega pomanjkanja ljubezni in, da si bova z možem vedno vzela čas zanj, vendar vem da v realnosti to vedno ne bo mogoče (vsaj z moje strani ne). Tudi najmlajši član bo zahteval svoje in seveda tudi dobil. Tako že sedaj jokam ob pogledu na najinega sinka, ko pomislim, da ne bom mogla biti več samo njegova. Itak se mi zdi, da sem že obsedena s to ljubeznijo do njega (prav tako ati). Ne vem, če je to sploh normalno. Ko ga gledam zraven jočem od sreče, ker ga imam. Ko ga objemam in mu govorim, da ga imam rada, se mi znova usujejo solze. Ja, saj vem, da svoje delajo tudi nosečniški hormoni [image]http://www.ringaraja.net/forum/smileys/smiley1.gif[/image].
V glavnem, kar sem hotla povedat je, da včasih sploh ne vem kaj čutim do tega nebogljenega bitja v meni. V najhujših trenutkih se mi zdi kot nek vsiljivec, ki bo delal "konkurenco" našemu sončku, v naslednjem trenutku pa ga imam rada in komaj čakam, da pokuka na svet.
Povejte mi ali ste tudi ostale, ki ste imele tako majhno razliko med otročki, razmišljale enako ali se meni počasi že blede?
Upam, da nisem preveč zafilozofirala in ste razumele kaj me muči.
Hvala za vsako tolažilno besedo.
LP; Bejba [image]http://www.ringaraja.net/forum/smileys/nosecka.gif[/image]
|
|
|
|