ninocka
|
Dober večer! Pri nam je cela zmeda, se še ful lovimo glede urnika. Pa ne vem, a sta mala dva zmenjena al kaj, ampak vedno začneta skupi "razgrajat" in pol sploh ne vem kerga čem rihtat Z Rubnom se ful trudva dojit, pa nama enkrat rata, enkrat pa ne. Včasih traja najino dojenje tud do 1,5 ure, na koncu pa še po flaški spije mleko Mleka mam pa ful, Samo pravi, da lahko odprem mlekarno Si ga še pumpam in sem v bistvu ful ponosna, da odkar smo prišli iz porodnišnice, nismo uporabli dodatka (tam ga je dobival) Evan je čist navdušen nad bratcem, skoz bi ga mel po naročju in ga boža in se dere bratec, bratec Pa ne boste verjele, ampak zdej zna celo izgovorit njegovo ime - ne reče Uncen, ampak Uben (r pa nekje pogoltne ). Je pa ratal v 1 tednu cel fant - tolk je velik, da vam povedat ne morem. Vse na njem je veliko - glava, ritka, nogice, stegna...ko ga previjam, se mi zdi, kot da bi že enga napol odraslega previjala...sem mu rekla, da je skrajni čas, da gremo na kahlico Da niti ne komentiram njegovega govora - tolk govori, da verjet ne morem. Pa cele stavke sestavlja - je v ponedeljek reku (mene je skor na rit vrglo) mačku, k je skoz na kavču ležu, Samo ga je pa skoz dol metu: Muca, bejži, tuki oči čiča Ruben je pa majcen cukerček, moj bubi. Ima rjave laske , ta prvi dan je mel še ful temne, zdej ma pa mal svetlejše. Od začetka se mi ni zdel nič Evanu podoben, zdej mi pa je mal, ampak res mal...pa tak crkljivc je, skoz bi se stisku k men Slikce bom probala pa jutr dat gor, če bom mela kaj časa. Pa še porodna zgodba: Iz Lj sva štartala 5:40, ko sva prišla v Postojno, so me najprej dali na CTG, potem pa so Samota poslali za 1 urco na kavo, men pa so nardili klistir, "popravek" britja in pa tuš, vmes sem še izpolnila in podpisal en kup obrazcev. Oblekli so me v uno filmsko haljo (ko ti rit ven gleda), pol pa v posteljo in me priklopli na CTG in dali infuzijo (kar pa se je izkazalo za eno težjih stvari pr meni, ker kr nikakor ni hotla tečt po žili, tko da so mi jo ene 3x prestavli, preden je blo OK). Sledila je še standardna procedura (razni vprašalniki in preverjanje informacij iz materinske knjižice), potem pa čakanje na porod. Pred mano je bila še ena mamica (kasnje je bila moja cimra). Vmes so potem mel še en nujen poseg v operacijski, zarad česar se je čakanje na porod podaljšalo. Zarad tega posega sta mogla Samo in cimrin mož it v eno sobo, da je bil hodnik prehoden. So ju tja not zaprli, pol so pa kr pozabli nanju in sta bla vsaj 1/2 ure not zaprta, če ne še več Skoz sem bla dobre volje, s Samotom sva se še ful hecala in zaebavala, nič me ni blo strah, samo vesela sem bla, da bom kmalu meli še enga škratka. Potem je šla not končno cimra, s Samotom sva ful spremljala potek poroda, da sva vedla kaj naju čaka. In so jo odpeljali noter na priprave, njen mož je mogu počakat zunaj, kasnje se je pa lahko pridružil porodu. No in priprave na njen porod so trajale kr neki časa - men se ni zdel tolk dolg, Samo je pa skoz govoru, kaj tolk mečkajo. In ko je to že ene 150ič ponovu, sem mu rekla, da se men ne zdi tolk dolg, on pa pravi: To je tko, kot da greš k mesarju po zrezek, pol pa stojiš 1 uro v vrsti Jst sem skor s pojstle padla, tolk sem se začelka smejat. Se mi zdi, da je še CTG začel kr neki kazat Potem sva pa slišala jok dojenčka in so ga prinesli ven (sem ful stegovala vrat, da bi ga vidla). Ko so ga dali cimri v naročje, so mi kr solze pršle na oči, istočasno me je pa ratal tolk strah in tolk mi je adrenalin narastel, da sem se začela ful trest. Neki čez 11 so me odpeljali v operacijsko, sem mogla po enih 2 stopničkah zlest na mizo (ginekološko, jst sem drugač mislila, da delajo CR na operacijski mizi ), sem komi gor prlezla. Potem so mi spet naštimoval ene stvari, anestezist me je pa tipal po hrbtenici (sem sedela). Babca mi je rekla, da naj dam noge narazen, trebuh med noge, hrbet pa naj izbočim kot muca. Mal me je bolj na rob posedla, anestezist je reku, da sem preveč naprej, me prijel za boke in mal potegnu nazaj in naslednjo sekundo nisem čutla nog. Sploh nisem čutila, ko mi je dal spinalni blok. Potem so me poležali, začeli mazat z jodom (jst sem se še zmeri tresla), dali so mi neki proti slabosti, pa mi je slabo ratal, pol so me pa obrnili oz. zarotirali mizo, da sem ležala postrani (kot na boku). Dobila sem paravan, not je pršu Samo in se vsedel pri moji glavi in me božal. Sem ga skoz spraševala, če je OK, da mu ni slabo in če se ne počuti dobro, da lahko gre ven. CR mi je delal dr. Likar, vse skupi je blo konec v parih minutah. Čutila sem pritisk na trebuh in ko so Rubna vzeli ven (ob 11:57). Potem so mi ga takoj pokazali, vprašali za ime in odnesli spucat. Samo je šel z njim, mene so pa zašili. Med šivanjem sem ves čas probala premaknt prste na nogi - občutek sem mela, kot da sem jih, čeprav po drugi strani sem pa čutla, da jih nisem. Se mi je zdel tko hecno Pol so me pa peljali v intenzivno, vmes smo se še ustavli pri Samotu in pikcu, sem ga dobila v naročje za polupčkat in poslikat, potem sem šla pa jst na intenzivno, Samo domov, Ruben pa na otroški oddelek. Po porodu sem se počutla ful OK, se mi je zdel kot da bi dala čez neke vrste naravni porod, ker sem bla takoj prisebna. Edino tresla sem se še zmeri in to še kar kakšno uro po porodu. Rubna sem dobila v sobo potem popoldan in je bil kr neki časa pri meni. Na intenzivni bi mogla bit do naslednjega dopoldneva, ampak ker je bla tolk polna porodnišnica, sem mogla bit na intenzivni še en dan. Na porodni oddelek sem šla v sredo in ker je blo še zmeri ful polno, sva s cimro dobili nadstandardno sobo (sva meli not TV, ki ga nisva pa tud 1x prižgali ). Bivanje v porodnišnici je bilo OK, hrana je bla tud dobra (sicer sem prva dva dni jedla same juhice), najbolj mi je bla všeč njihova kava. Sestre so bile ful prijazne, tud babice in pa otroške sestre. Edino urnik porodnišnice je mal smotan in se ful težko spočiješ oz. vzpostaviš nek ritem. Sem komi čakala, da bom šla domov, pa še zbolela sem. Za Rubna so rekli, da je bil rojen vsaj 3 tedne prehitro (drugač sem rodila v 39 tednu, na UZ je bil normalne velikosti oz. celo prehiteval). To se je vidlo po podplatih in po tisti beli plasti, ki jo ima dojenček na sebi, ko se rodi. Dr. Likar je kasnje prišel povedat, da so na porodu ugotovili, da imam zelo tanko maternico in da je bilo edino prav, da sem se odločila za CR (v bistvu, če bi čakali še 3 tedne zarad Rubna, verjetno jst ne bi zdržala). Če se bomo odločili še za enega otroka, mora miniti vsaj eno leto, predno začnemo ponovno delat na njem, pa še donosila ne bom do konca, ker bo nujen porod vsaj 1 mesec prej. Pa še ena "smešna" iz porodne: anestezist me je čist skoz spraševal, če je z mano vse OK. Jst sem skoz govorila JA (ker je res blo), sama pri sebi sem si pa mislila, kaj mu je, da me tolk sprašuje (skor vsake 172 minute). Ko sva se potem o tem pogovarjala s Samotom, je pa rekel, da sem skoz oči obračala in so mislili, da bom skupi padla in so me zato tolk čekirali. Je to opazla ena sestra, ki je stala pred mano in rekla anestezistu, ta me je pa pol skoz spraševal. In zakaj sem obračala oči? Ker so ble direkt nad mano luči in sem gledala gor, če se kaj vidi, kaj se dogaja na drugi strani paravana (se ni vidlo), ne pa zato, ker bi mi blo slabo Uh, zdej sem se pa razpisala, upam, da vas nisem preveč dolgočasla. Uživite, se beremo. Zdej mal bolj poredko, ko pa dobimo nek ritem, pa po standradni frekvenci
_____________________________
Never argue with an idiot. They drag you down to their level and beat you with experiences.
|