Anonimen
|
V mlajših letih, sem se vedno čudila "materinim prijateljicam", ki to tožile, da sta z možem začela živeti vsaksebi, a točno to, se dogaja tudi meni. MOž ima sicer poklic, ki ga opravlja tudi čez vikende, ponoči, praznike itd, tako da se najine poti večkrat le prekrižajo in po izračunih, ki sem jih delala, se čez cel teden vidiva točno cca. 5 ure. Brez pretiravanja, lahko rečem, da sem imela za luksuz že to, če sva en dan v vikendu (ko je bil končno prost, kar pride vedno le enkrat na mesec) preživela skupaj, v zadnjem času pa vse te dneve raje preživlja z drugimi (prijatelji, sodelavci, s katerimi je tako ali tako cele dneve skupaj (12 ur ali pa še več). Razumem, da ima vsakdo svoj krog prijateljev, s katerimi se sprosti, toda, kljub mojim prošnjam, da omili svoje druženje z drugimi, je stanje še vedno isto. Sprva sem bila prizadeta, potem jezna, potem sem se smilila sama sebi, sedaj pa opažam, da sem srečna, ko sem sama, da uživam, ko ga ni - postala sem popolnoma čustveno odtujena, kot da bi nekdo odprl moje srce in povzročil, da je vsa ljubezen odtekla. Vidim, da nič več ne hodiva po skupni poti, temveč, da živiva vsaksebi. Na moje očitke, da preživiva premalo časa skupaj, mi je govoril, da se drugi vidijo še manj, pa jim vseeno "teče". Kako naj gradiva odnos, če se praktično nič ne vidiva. Trudila sem se, da sem ostajala budna do dvanajstih zvečer, ko je prišel iz službe (da bi spregovorila vsaj kakšno besedo), a on se je le stuširal in šel spat. Priznam, da sem se v zadnje pol leta tudi jaz krepko spremenila - kot sem že omenila, postala sem popolnoma ravnodušna. Je to začetek konca? Opravičujem se za takšen dolg "govor", a sem morala tole izliti.
|
Ringaraja.net uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih sicer ne bi mogli nuditi.
Več o tem
Natisni
