|
Gina -> RE: razvajenost??? (7.11.2005 17:55:09)
|
NIki, saj ne vem več točno, kaj sem napisala, ampak prav gotovo ne, naj neha dojiti, niti ne, naj ga pusti samega!
Mislim, da sem napisala, da naj doji, če ji tako paše, če ji je fajn, pa da naj neha, če ji je v breme.
Otroka pustiti, da te ne izsiljuje, ni isto, kot pustiti ga samega ponoči, da tuli. Lahko mu nudiš bližino, crkljanje, varnost, ....ampak ni treba, da mu nudiš flašo. Jaz mislim, da se bo ravno tako čutil varnega, če flaše ne bo dobil. Da rabi točno samo joško, tudi ni resnica. Lahko ga stisneš k sebi ali karkoli pač od nežnosti otrok rabi. In jaz sem prva, ki pravi, da mora otrok biti razvajen v ljubezni. Ampak to ni eno in isto - navaditi ga spati ponoči ali ne crkljati ga - to sta dve različni stvari.
Poleg tega je še ena reč. Ugotoviti moraš vzrok zbujanja. Pri moji je bila to flaša, duda. Če ne bi bilo tega, bi spala. Pri tvojem je bilo nekaj drugega, skoraj gotovo. Se pa absolutno strinjam, da mora vsaka mama delati tako, kkot se njej zdi prav. Če meni ne bi bilo težko vstajati, bi pač pustila, da me muči (takrat mi ne bi to bilo mučenje najbrž). Imaš pa prav. Nismo vsi enaki. Nekateri se radi žrtvujejo za otroke, ker se jim zdi, da bodo tako otroci zrasli v bolj zdravo osebnost. S tem se pa ne morem strinjat.
Še o navajanju na spanje. Ni rečeno, da moraš otroka pustiti se dreti. Lahko da ti ne preostane nič drugega več. Prej pa poskusiš vse mogoče. Pri našem prvem ni bilo treba kaj dosti, se je sam navadil. Pri tretjem je pomagalo, da je zaspal in zaspi v najini postelji, pa da čuti toplino, varnost, pa če še to ne pomaga, pomaga, da mu zelo odločno rečeš, da mora ajat. Pri vsakemu nekaj drugega. Pri drugi ni pomagalo nič. NIČ. No, seveda nekaj je pomagalo: to da sem jo imela dovolj z izsiljevanjem in da sem se končno imela malo rada in ji nisem ustregla. Ta se je v resnici drla. Vse skupaj morda 4 ure v dveh dneh. Potem je spala. Nobene psihične travme nima zaradi tega. Je še vedno spala pri meni, da je imela dovolj crkljanja - jaz to razumem, tudi jaz tega rabim mnogo - samo flaše ni dobila.
Ja, res je tudi to, da mama otroka pocrklja na materinski način, moški pa na moški način. Vendar mame nočejo več, da očetje sploh kaj sodelujejo na svoj - moški način pri vzgoji. Hočejo samo žensko vzgojo, ker so prepričane, večinoma, da je moški način napačen. S tem se pa ne morem strinjat. Mislim, da mora otrok doživeti obe strani - moško in žensko. In skladat se morata, dopolnjevat, ne pa postat ena in ista stvar. Morata stati en za drugim.
S pozornostjo je pa takole. Imam dva otroka, ki sta rojena s takim karakterjem, da hočeta non stop, da bi ju zabavala. Vendar jaz tega nočem. Ne morem, nisem sposobna, niti ni zdravo za njiju. In oba sta se naučila zabavat sama. Oba, čeprav sta me hotela izsiljevat. Eden malo manj časa, drugi pa 6 let. POtem je minilo, ker se nisem dala.
Stvar je v mojih vrednotah. Tako zelo mi je bilo pomembno, da sem zdržala, ko sem ga učila, da se sam zabava. Kaj pa je bilo poglavitno, da sem zdržala??? Spoznanja strokovnjakov, ki govorijo o tem, da v kolikor ne naučiš otroka, da se sam zna zabavat, iz notranje motivacije, da vedno takšni otroci posegajo po nedovoljenih rečeh, kadar jih ne zabavaš, ker ne znajo drugače. Iščejo motivacije. Torej je biolje, da se spopadem s stvarjo, kot da mu ustregam na tem področju non stop. Pazi, ne govorim o tem, da ni fajn z otroki se ukvarjat. To je odlično, v določenih mejah, govorim o presežkih tega pri določenih otrocih, ki ne zmorejo drugače. In mene ne bo vedno z njim, tudi ko odraste. On pa še vedno ne bo srečen sam s sabo. In takrat bo delal nedovoljeno, nevarno.....Ne, ne, tega svojemu otroku ne morem naredit. Mi ni cena. O tem sem govorila.
Drugače pa še enkrat: prav je, da vsaka dela po svoje, tako kot ona misli, da je prav. Jaz sem opisala le, kako jaz gledam na to iz moje perspektive.
|
|
|
|