|
bobek05 -> RE: JULIJE ........... (17.2.2006 12:57:52)
|
PBJ, oprosti, nisem te hotela prestrašit... Da nadaljujem...
Moj mož je bil te dneve bolj malo doma (služba, treningi, tekme, prodajala sva avto, kupovala drugega,...) in tako je bil Anej večino časa z mano. Ob vsem tem se je še (zopet!) prehladil in zdaj mu že od ponedeljka iz nosa lije, ko pa leži pa težje diha, ker ima nos zadelan. Seveda se mu pozna, da je bolan - je precej tečen, začuda manj spi, dlje časa traja, da zaspi, hoče da je nekdo ob njem, ko zaspi, ko se igra, noče biti sam (in ni dovolj, da sem v istem prostoru)... Skratka, ti dnevi so bili ubitačni.
Ja, in potem včerajšnji dan. Kot sem že omenila Anej je zelo živahen otrok. Navajen je, da vedno zaspi v najini spalnici potem pa ga odneseva v njegovo posteljco (no, zadnje dneve ima privilegij, da več pri nama spi, ker je bolan). Z meseci sva ga vedno bolj dol zadelala, da se ne bi obračal,a očitno sva ga podcenjevala. Včeraj 10 min do 19h sem ga ravno dajala spat, bil je utrujen in siten. Odnesla sem ga v spalnico in tako kot vedno zadelala iz vseh možnih kotov in okrog njega "zgradila" grmado blazin in odej. Nameravala sem samo skočit v kuhinjo (sosednja soba) po čaj in ko sem čakala tistih 10 s, da se segreje (v mikrovalovni) naenkrat zaslišim glasen udarec. Kaj sem takrat občutila vam ne znam razložit. Moje srce je skoraj nehalo biti. S svetlobno hitrostjo sem oddirkala v spalnico. Prav čudno, da sem klub hitrosti še v tisti sekundi uspela molit in rotit boga, da moj otrok ni padel iz postelje in da se je samo nekaj prevrnilo (čeprav se ni imelo kaj prevrnit). Udarcu je sledilo glasno, neutolažljivo jokanje. Svojega sončka sem našla na tleh ob postelji (sreča v nesreči - postelja je visoka pribl. pol metra). Silovito je jokal. Dvignila sem ga k sebi in s solzami v očeh oddirkala po telefon. Naj omenim, da moža ni bilo doma (imel je tekmo, tako da ga niti priklicati nisem mogla) in nisem imela avta. Poklicala sem sestro, ki živi v centru mesta (10 min vožnje od mene) in s taxijom je pridrvela k meni (menda je taxist vozil 150 na uro po MB, ker mu je rekla, da je nujno). Medtem je Anej v mojem naročju nehal jokat in nekako mi ga je uspelo oblečt (čez pižamo sem mu navlekla hlače in bundo). Malo večji problem je bil pri mojem oblačenju, ker kakor hitro sem ga odložila je začel jokat. Ob 19.10 smo po izredno hitri vožnji taksista (sem že skoraj molila, da se ne bomo kam zaleteli) prišli do dežurne pediatrinje, ki je bila na srečo Anejeva osebna pediatrinja.
Ta je ugotovila, da je z njim vse vredu. Bilo je dobro, da je takoj zajokal (in da ni npr. izgubil zavesti). Nič nima strto ali počeno (le odrgnjeno čelo in nos), refleksi normalni.. Ko ga je imela na mizi se je celo igral z njeno izkaznico, hotel pa ji je izmaknit tudi lučko. Kljub vsemu je dala napotnico za v bolnico (slikanje glave).
|
|
|
|