Doživetje, ki ga ni bi smelo biti

Doživetje, ki ga ni bi smelo biti (Polna verzija)

Forum >> [Nosečnost] >> Spontani splav

Sporočilo

koala -> Doživetje, ki ga ni bi smelo biti (16.3.2004 13:27:32)
Drage žalujoče mamice in očki! Imela sem priložnost prebrati knjigo Prazna zibka, strto srce in ob prebiranju izkušenj strašev se mi je kar koža ježila, ko sem prebirala kakšen odnos imajo zdravstveni delavci da žalujočega para sem se golboko zamislila! V šoli nas učijo, da moramo prisluhniti varovancem in z njimi sočustvovati!! Ampak kje je vse to v praksi, ko starši potrebujejo mogoče le toplo roko ali samo čas, da lahko izrazijo svoja čustva? Kaj nam daje pravico, da se tako obnašamo, pa naj mi nihče ne reče, da je kadra premalo!! Res nas je malo, a človečnosti zato vseeno ne smemo zanemariti. Mislim, da si lahko prav vsak vzame trenutek časa in staršev ne postavi pred dejstva, ki jih takrat nista sposobna sprejeti, saj se jima je zgodilo nekaj groznega! In ravno zaradi tega prepričanja tukaj protestiram proti takšnim kolegicam in kolegom in vam zagotavljam da vsi nismo takšni, da smo še sestre, ki svoje delo opravljajo z ljubeznijo in zadovoljstvom. Za tiste, ki pa ga ne se vam opravičujem v njihovem imenu! In vedite, da so na svetu ljudje, ki so vam pripravljeni prisluhniti! Upam, da vas je čimmanj takšnih, ki ob sebi niste imeli razumevajočega osebja! Lp! Koala

bambi -> Doživetje, ki ga ni bi smelo biti (16.3.2004 14:02:05)
Draga Koala, jaz osebno sem doživela nekaj podobnega, ko sem izvedela da je moj otrok umrl v meni, sem dobila napotnico za porodnišnico... Bila sem v 26. tednu nosečnosti in ko sem v porodnišnici dala sestri napotnico mi je rekla, ne da bi jo pogledala : Pridite jutri ob 7!" Skoraj me je kap... Prijela sem jo za roko in rekla da mi je umrl otrok oz. da mu ne bije več srček.... Hladno je vzela napotnico in jo nesla k zdravniku... Vsi okoli mene so se obnašali kot da se ne bi nič zgodilo, razen ene sestre, ki je jokala z menoj in me tolažila. Šok ki sem ga doživela kasneje je bil neopisljiv. Tako in tako sem bila totalno obupana in na tleh, pol pa so me dali še v sobo k 3 nosečnicam. Si predstavljaš? K nosečnicam in to trem!!! Vzela sem svoje stvari in šla stat na hodnik in ko je prišla sestra sem ji rekla da jaz tu noter ne želim bit, jokala sem kot dež ona pa mi je rekla: Kaj mislite da ste edini ki boste rodili? Potem sem poklicala svojega šefa, ki ima na vrhu veze in takoj sem dobila svojo sobo in najboljšo zdravnico, itd... Sramota za našo bolnico, da moraš uporabit veze, če želiš da te upoštevajo... Ob vsej bolečini ki sem jo doživela, me je odnos soljudi totalno povozil... Edina pohvala gre sestri, ki je z menoj jokala in babici med porodom, boljše si ne bi mogla želet. Upam, da nobena od punc ne bo rabila doživet tega kar sem jaz, ker karkoli se zgodi, ne more bit huje od tega, ko čutiš kako rodiš otroka in veš da nikoli ne bo zajokal... Bambi

kika -> Doživetje, ki ga ni bi smelo biti (16.3.2004 20:31:22)
Joj Bambi,hudo mi je da si mogla vse to doživet,vendar se pridružujem Koali,ker smo tudi sestre,ki si vzamemo čas in nismo tako strašno hladne.In upam,da ne boš rabla kaj takega nikoli več doživeti,res ne.Pa nočem tle nobenega zagovarjat,saj si takšen odnos res zasluži grajo.

Anja -> Doživetje, ki ga ni bi smelo biti (16.3.2004 23:37:06)
Kolegica je šla rodit mrtvega sinka v 38 tednu. V ponedeljek je dobila napotnico za v sredo. Kaj si ti ljudje ne morejo predstavljati travme, ki jo je ženska doživljla še 2 dni s trebuščkom, ki več ni bil živ... Še zdaj mi gre na jok, ko se spomnim.

Medvedka -> Doživetje, ki ga ni bi smelo biti (3.4.2004 19:16:38)
Bambi, to kar se ti je zgodilo, je grozno! Ne vem, kako so lahko ljudje tako hladni. In sploh ne razumem, kako so take lahko ženske, ki imajo najbrž tudi otroke in bi si vsaj približno lahko mislile, kako se počuti nesojena mamica. Ko slišim za take stvari, sem po eni strani lahko kar srečna, da sem izgubila otročička praktično še čisto na začetku, v 10.tednu, čeprav se mi je takrat podrl svet. Da tvoja zgodba, bambi, niti približno ni edina, ti povem, kaj se je zgodilo pa moji prijateljici: Celo nosečnost je bilo vse kao v redu. Ker je zamujala že en teden čez rok, so jo sprejeli v porodnišnico in tam naredili UZ otročička in ugotovili, da je nekaj narobe z njegovim srčkom (ponedeljek). Poslali so jo v LJ, kjer je na ponovni UZ čakala do torka popoldne. Kardiolog je postavil najhujšo možno diagnozo, da srček ni v redu razvit, niti aorta, in da otroček najbrž ne bo preživel niti poroda, če pa že,bo živel le še kake tri dni. V četrtek(!) zjutraj so ji dali šele umetne popadke, nakar se je 12 ur mučila,da bi rodila, potem so pa le pogruntali,da je otrok le malo prevelik (je bila že 1 teden čez rok, halo), in da ne bo šlo. Pa so ji naredili carski rez. Otročiček je pa živel še tri dni. Ne predstavljam si, kako je uboga reva toliko časa rojevala,ko je vedela,da bo na koncu le ena sama žalost... Rekla je sicer,da je bila babica ful prijazna, pa da so bili tudi zdravniki kar OK,ne razumem pa,kako so jo lahko pustili čakati od ponedeljka do četrtka!? Skratka, mislim, da takih zgodb ne bi smelo biti... In ni prav,da delajo tudi take stvari kot po tekočem traku in kot da ni nič takega. To so pravzaprav skoraj najhujše (oziroma so) stvari, ki se nam lahko zgodijo... Medvedka

sonchek -> RE: Doživetje, ki ga ni bi smelo biti (4.4.2006 16:45:02)
Tudi jaz sem doživljala to tragedijo v 22. tednu in moram povedati, da sestre v porodni sobi so bile zelo prijazne in ne vem kako bi bilo če ne bi bile...res so nama (z lubijem) pomagale v najhujši krizi in bile pripravljene na vse....Res vsa čast...in res sem jim hvaležna...tudi babica ki mi je na koncu pomagala je bila zelo uredu... V sprejemni pisarni katastrofa-Jaz sem bila vsa zlomljena, solze so mi tekle in tekle, dve sestre sta se pa pogovarjali o svojih sinovih in se še prav na glas smejali...GROZA.. Oddelične sestre pa tko tko...Kakšna zelo prijazna, kakšna pa cisto ignorantska...sicer so me po porodu selili iz sobe v sobo...ampak na koncu ko so videle, da ne zmorem med zdravimi nosečnicami, so me dale v sobo, kjer sem bila sama in sem se vsaj malo spočila... Slišala sem pa že za grozne zgodbe, ki se dogajajo v porodnišnicah in nikoli ne bom razumela kako so lahko sestre tako brez srca...sploh če so že same matere... Držite se... l.p.

PiaM -> RE: Doživetje, ki ga ni bi smelo biti (4.4.2006 16:52:28)
Ko sem sama rojevala pred kratkim, je v sosednji sobi v 22.tednu tudi rojevala mamica, a žal mrtvega otroka. Ni besed, s katerimi bi izrazila sožalje tej mamici in vsem, ki vas je doletela podobna usoda...[image]http://www.ringaraja.net/forum/smileys/smiley19.gif[/image][image]http://www.ringaraja.net/forum/smileys/smiley19.gif[/image][image]http://www.ringaraja.net/forum/smileys/smiley19.gif[/image]

petra* -> RE: Doživetje, ki ga ni bi smelo biti (4.4.2006 19:51:03)
Še moj piskerček :) No, moja zgodba je pa malo drugačna. Rodila sem ob roku, v sobi za naravni porod in vse je bilo do konca poroda najlepše. Tudi kasneje, ko so hčerko odpeljali v Ljubljano in sem v Nm ostala dva dni brez nje je bilo razumevanje oddelčnih sester zelo dobro. Tudi kasneje v Lj in po operaciji na srčku, ki ni uspela sva z možem naletela na zelo dobro ekipo.Motilo pa me je, da je vsa papirologija tako prehitra. V eni sapi sva izvedela, da ni preživela operacije in dobila "pod nos" kup papirjev in s tem odločitev kaj bova z njo naredila, ali jo bova pokopala na domačem pokopališču ali jo pustila v Lj, ali se želela posloviti ali ne itd.Vse je šlo prehitro in to zelo prehitro. Niti se nisem zavedala kaj naju je doletolo, ko sva se že morala odločati o tako pomembnih stvareh.In potem okolica ... pa to je že druga zgodba.Res je, da niso vse babice in ostalo medicinsko osebje enako. Nekatere znajo bolj druge manj prisluhniti. V raziskavi, o doživljanju smrti v porodni sobi, je bilo med babicam zaznati, da jim je hudo v takšni situaciji, da ne vedo kako odreagirati in zato se zatekajo v "profesionalen" odnos - ker tam se počutijo "domače". Raje se obrnejo in urejajo papirologijo kot pa, da se ukvarjajo s žalujočimi starši in mrtvim otrokom. Rada pa bi še povedala, da je že kar nekaj korakov narejeno tudi v to smer. Začelo se je govoriti o smrti na začetku življenja, na kongresu medicinskih sester je bila tudi ta tema predstavljena, na srečanju babic tudi, nekaj delavnic ...Upajmo, da bo še več takšnih "koal", ki jim ne bo vseeno kaj doživljamo družine ob najbolj tragičnem dogodku.In še nekaj: velikokrat si moramo sami "narediti" spomine na naše otročke. In teh je tako malo. In velikokrat so ravno babice in ostalo medicinsko osebje skoraj edini spomin na naše otročke. Zato upajmo, da nam bodo pomagali ohranjati nam tako drage spomine. lp

špelin@ -> RE: Doživetje, ki ga ni bi smelo biti (4.4.2006 21:37:20)
Vidiš, ravno zato sem se sama, ko je sinku v 20. tednu nosečnosti prenehalo biti srce, odpravila namesto v porodnišnico na Ginekološko kliniko v LJ. Že na sprejemu je bilo vse osebje naravnost čudovito. Res vsi. Obe sestri, še posebej pa zdravnik. Na oddelku je imela čuden (beri: žal ravno iz nevednosti!!! - manjkale so ji splošne informacije, kako SS sploh poteka) odnos ena zelo mlada sestra, ampak na srečo z njo nisem imela dosti opravka. Vsi ostali: tri sestre, zdravnica, 2 zdravnika, anestezistka,... so bili neizmerno čuteči, boljšega osebja si ne bi mogla želeti. Posebno mesto v mojem srcu je našla sestra Metka, ki je bila tam moj zemeljski angel in je bila z nama z možem, ko smo se skupaj poslovili od najinega fantička. In še sestra, katere imena žal ne vem, bom pa za vedno pomnila njen obraz, ko me je držala za roko (v bistvu sva ena drugi božali roko in se gledali v oči), ko sem v maternico dobila injekcije za sprožitev popadkov. V življenju sem imela res čast in srečo, da sem spoznala vse te srčne ljudi. Škoda, da ne vem vseh imen, ker bi jih rada javno pohvalila.

špelin@ -> RE: Doživetje, ki ga ni bi smelo biti (4.4.2006 21:45:54)
Da ne pozabim dodati: na GK sem prišla isti dan, kot sem pri svojem ginekologu dobila napotnico, sprejeli so me takoj tisti večer, vendar sem čez noč odšla domov, ker sem dobila injekcije za sproženje popadkov prihodnje jutro, ko sem morala biti nazaj že ob šestih zjutraj. Rodila sem tistega dne zvečer, nakar sem imela še abrazijo, naslednji dan zjutraj pa sem šla lahko domov. Točno dva dni po tistem, ko sem izvedela, da mojemu malemu srček več ne bije, sem bila torej že nazaj doma - sicer nesrečna in z razbolelo dušo, a me vsaj niso nikjer mučili in časovno raztegovali mojega trpljenja!

timeja -> RE: Doživetje, ki ga ni bi smelo biti (5.4.2006 12:34:24)
Pozdravljene! Tudi jaz nimam besed, kako lahko to osebje dela na ginekološkem oddelku. Še tisti dan v četrtek 18 uri ko sem pri G izvedela, da moji pikici ne bije več srce mi je dal napotnico in sem šla v Ptujsko porodnišnico. Najprej mi je sestra rekla, da nisem za k njim in sem ji rekla, da srček več ne bije in da imam popadke na minuto ter da mi je že voda pravkar odtekla, ona pa mi je odgovorila, da gre vprašat zdravnika. Nato so mi po vseh pregledih le ugotovili, da pa mi voda res odteka in da imam zelo pogoste popadke. Dali so me v sobo, kjer sem med uriniranjem na postelji splavila 20 30 uri, v posodo za urin. In odgovor od sestre je samo bil " doktor je že splavila ne rabimo UP". Sestre ne vedo kaj bi ti sploh rekle, mislim da te želijo čim prej postaviti v realno življenje. Doktor naslednji dan na viziti mi je rekel, če sem prehlajena da smrkam. Dobesedno se ne znajo vživeti v vlogo matere, ki trpi izgubo svojega otroka. Kako lahko sploh takšni ljudje delajo v takšnih ustanovah. SVINARIJA DA JE KAJ! NI IMENA ZA NJIH.

Stran: [1]