|
Anonimen -> RE: Selitev k fantu? (13.10.2005 13:54:29)
|
Spakiraj in povej staršem, da se boš tega in tega dne preselila k fantu. Sicer ti bodo potem naredili eno pridigo, v to sem prepričana (če ne bodo samo užaljeno dvignili nosa). Ampak jim moraš razložiti, da si polnoletna, skrbiš sama zase in da veš, da tvoje starše samo skrbi zate, ampak ne moreš večno živeti doma zapakirana v vatko, da ceniš njihovo skrb, vendar je čas, da začneš s samostojnim življenjem. V življenju resnično živimo samo, če sami delamo kar hočemo, vključno z vsemi napakami. Le tako dozorimo. Ampak si že dovolj stara, da lahko za svoja dejanja sama odgovarjaš in se tudi sama spoprimeš z življenjem. To jim pač moraš povedati.
Sama sem imela ta pogovor z mojo mamo že leta nazaj, ko sem bila v drugem letniku faksa. Najprej je bila smrtno užaljenja, potem jo je pa oči postavil na trdna tla, da imam prav in da ne more biti vedno po njeno. No, pred nekaj meseci sva z mami imeli zelo resen in lep pogovor, takrat je rekla, da je imela hudo krizo, ko sem se odselila od doma, vendar danes ve, da je bilo tako prav in tudi vidi, da znam prav dobro poskrbeti sama zase.
Starši nekje v podzavesti vejo, da so otroci pripravljeni za samostojno življenje, vendar jim nek notranji občutek strahu, po eni strani za njihovega otroka, in po drugi strani občutek, da je s tem na nek način konec njihovega življenja, ovira pri tem, da bi otroke mirno spustili v samostojnost (saj niso vsi starši taki, jih je pa veliko). Zato je naloga otrok, da naredijo tisti korak k samostojnosti, drugače starši vedno vidijo v svojih otrokih majhne nebogljene punčke in dečke, in jim še pri 40-ih težijo, kako so oblečeni, če so kaj jedli, kakšno frizuro imajo....
|
|
|
|