|
mamči -> RE: razočarana nad jaslimi (12.10.2005 23:00:07)
|
Se pridružujem Marogici. Je pa res, da je hudo gledat jokajoče otročke- moj je šel v vrtec prvič konec septembra, star 2.9 let. Bolan je že bil, pa jokal se je 2dni skupaj, da se mi je srce paralo- imel bi možnost biti doma, ker sem jaz na porodniški, pa babica je v hiši. Pa se je sam zavestno odločil, da želi v vrtec, ker tja vsi hodijo, pa družbe mu je manjkalo. Četudi se je "zavestno" odloč il in sem ga v času krize pustila pač par dni doma, je še zdaj kdaj jokajoč in me grabi da bi na 5 min. noter klicala, pa šla takoj ponj, če bi imel krizo, pa sploh ga nebi več peljala...
Mati pač hoče naj za otročka, pa jaz zase vem, da pač znam zakomplicirat- moj dragi pravi "nehaj ga v vato ovijat".Je pač tak, ko ga je babi pazila ni nič jokal tak da sem sama bila presenečena oz. panična.
je pa res, da če ni bilo neke pozitivne kemije med vgojiteljicami in tabo to še dodatno [sm=smiley28.gif], ker jaz vem, da ma mo sine prečudovite vzgoj. ki tolažijo njega pa še mene, pa 100% jim zaupam. Smrkajo pa zdaj itak vsiii in če bebi nima vročine je pač lahko v vrtcu.
Odloči se pa tak kako ti srce narekuje- pa meni osebno pomaga, če si rečem, življenje ni potica, naj se vključi, da se bo utrdil, čim prej in pa otroka pač ne rodiš zase, pride čas ko pač začne zapuščati gnezdece, pa če gre glih samo v vrtec . Moj res ni bil ravno najmlajši za v vrtec je bil kar lep čas doma ampak so mi rekli, da pa to ni tolko važno, kako se vključi.
Vso srečo- res ni nam lahko....
|
|
|
|