|
Gina -> RE: kako naj ukrepam .... ??? (11.10.2005 22:56:53)
|
Sanja ti je zelo lepo napisala, ampak jaz še vedno ne vem osnovnega problema, mislim kake konkretne situacije, ki se zgodi, na katero mama odreagira.
Prva stvar, ki jo jaz vedno naredim, kadar kak starš prinori in se pritožuje, da je en od otrok njegovemu kaj naredil, je ta, da pokličem takoj oba otroka k sebi in vpričo mame povesta, kaj se je zgodilo. Redkokateri otrok se mi je sposoben v oči zlagat. To bi kakšen naredil kvečjemu v primeru, da bi se staršev tako obupno grozno bal. A misliš, da bi se ti ta deklica zlagala v oči?
Zakaj deklica sploh laže? Po moje ji moraš nekako pokazat, da se z nasiljem ne pride daleč. In prej boš najbrž njo obrnila, kot mamo. Deklica očitno misli, da mora mami vsak dan kako štorijo povedat, da bo zadovoljila njeno potrebo po postavljanju zanjo, da bo čutila mamino ljubezen ali kaj. In to je tisto, kar je bolezensko. Otroka imaš vso pravico poslat k zdravniku. Imaš pa tudi vso pravico zahtevat od csd-ja, da jih obišče, ker mama očitno ni zdrava.
Res mi je čudno to, sem srečala veliko overprotective staršev, ampak še s čisto vsakim se je dalo nekako z mirnostjo in pogovorom, ter vztrajanjem pri svojem, nekam priti. Še vsak je odnehal, ko se je počutil varnega, ko sem mu zagotovila, da je otrok ok, da se fajn počuti.
Kaj pa ti lahko narediš, da se otrok fajn počuti? Jaz verjamem, da vse v tebi kriči, da bi to mamo zredirala s sveta, ampak v zvezi s fajn počutit, ti pa zdaj ne morem nič svetovat, ker še vedno ne vem, za kakšne sorte situacije sploh gre. Si ne predstavljam. Ali je z otrokom kaj narobe? Je morda punčka nerodna, se ob vsakega zadane po nesreči? Je manj uspešna pri učenju? Je malo manj vitka? Kaj je z njo narobe, da se počuti ogroženo? Najbrž mama ne bi samo v šolo hodila brez veze?
Sicer se spomnim enega očeta, ki je non stop visel v šoli in ugotavljal, kaj vse se sinu dogaja, kar se meni ni zdelo drugega, kot normalno vedenje prvčkov, njemu pa katastrofa in je iz vsake muhe naredil slona, samo ko sem se jaz z njegovim otrokom pogovorila, kako bomo to situacijo imenovali, ali katastrofa, ali nekaj normalnega, kar smo rešili brez joka in stoka in da je življenje pač polno reči, ki se dogajajo, pa ki jih je treba vzeti kot neobhodne in za katere se potrudimo, da jih rešimo, če se le da, je otrok v 1. razredu to čisto lepo dojel. Ni več zgodbic ustvarjal doma.
Potem sem imela enega fanta, ki pa so ga hoteli sošolci intenzivno izločit. Kar tako malo, ker je bil mačkeno drugačen. Tukaj se je pa dalo ogromno naredit ravno na otrocih in njihovem sprejemanju.
Kaj dela ta punčka konkretno? Je ona ovira, da mama tako reagira, ona napihuje, je razvajena, ali je s punčko kaj narobe, da jo razred zavrača?
|
|
|
|