kako so sprejeli?

kako so sprejeli? (Polna verzija)

Forum >> [Partnerstvo] >> Družina in partnerski odnosi

Sporočilo

Anonimen -> kako so sprejeli? (10.10.2005 14:33:28)
naj razložim: sem samohranilka z 2 letnim sinom.... zdaj po dolgem času sem spoznala nekoga, ki se mi zdi zelo uredu, vendar ga je strah kako ga bo moj sin sprejel... zanima me kako so sprejeli partnerji vaše otroke, čeprav niso biološki starši? kako je vse potekalo od pogovorom z vašim otrokom, do sprejemanja drugega v njegovo življenje?

kalbo -> RE: kako so sprejeli? (10.10.2005 14:58:46)
Ti lahko povem s prve roke! Mojedva sta se ločila, ko sem bil star 4 leta, brat pa nekaj mesecev. Približno po letu dni, je mami pripeljala drugega kar pome v vrtec. Prebil je led s tem, da mi je namontiral tačko na kolo, pa par tunelov mi je naredil za v peskovnik. Bil nama je kot oče. Mami mi je pa tudi lepo zarložila situacijo, pa je blo v redu. Usoda je pa hotela, da se je ta človek po 7 letih ponesrečil (žalostno res). Mati je potem spoznala še enega super človeka, ki pa meni ni kot oče, ampak dober prijatelj, malemu je pa enkraten dedek in bom poskrbel, da ga bo mali tudi tako klical. Naj pa povem, da moj pravi oče v 21 letih, kar sta z mamo ločena nikoli pokazal posebnega zanimanja za naju z bratom, zato ga štejem samo za semenodajalca!

mojamura -> RE: kako so sprejeli? (10.10.2005 15:01:40)
sem tudi mamica 8 letnega sina, ki sem ga imela z drugim moškim. Prva je odkritost do otroka (seveda njegovi starosti primerno). Pogovori se s svojim sončkom, pojdite na kakšne izlete v naravo piknike....bodite čim več skupaj. Daj sinu in partnerju možnost, da se spoznata in sčasoma navežeta stike. Boš videla po določenem času ti stiki znajo biti prav pristni.

mihelca -> RE: kako so sprejeli? (10.10.2005 15:35:22)
Nekateri novi partnerji znajo biti in so boljši očetje,kot so biološki .Zato pa pusti času čas in naj se navežeta in spoznata drug drugega.Ker pa je otrok majhen,ga bo zelo hitro sprejel,posebno pa, če se bo veliko z njim ukvarjal in bil prisoten pri njegovem razvoju.Lp[image]http://www.ringaraja.net/forum/smileys/bravo.gif[/image]

PiaM -> RE: kako so sprejeli? (10.10.2005 15:40:35)
Mislim, da če ga bo imel rad in mu posvečal svoj čas z igro in pozornostjo, ki bo zaradi njega in ne zaradi tebe, bo tvoj otrok tudi začutil in ga vzljubil. Vso srečo![image]http://www.ringaraja.net/forum/smileys/smiley1.gif[/image]

Pupica -> RE: kako so sprejeli? (10.10.2005 18:37:10)
Mislim, da se nimaš česa bati. Če je otrok po naravi nezaupljiv si bo le vzel malo več časa, da ga bo spoznal. Če pa ni nezaupljiv, potem pa ne bi smelo biti problema pri 2 letnem otroku. Pomoje je najtežje pri pubertetnikih.Naj me popravi katera če se motim...

Anonimen -> RE: kako so sprejeli? (11.10.2005 7:31:19)
Moj dragi me je poznal še v času, ko sem bila poročena (pa ni bil on razlog za ločitev). Ko sem se odselila od bivšega moža in ko je iskrica preskočila med nama, meni ni bilo potrebno razlagati, da imam doma 6 let starega otroka. In tudi na enega od prvih zmenkov oz. skupnih popoldnevov sem Jana pripeljala zraven. Jan je takrat seveda že vedel, da sva šla z njegovim očetom narazen. In sem mu mirno povedala, da ima mami zdaj rada drugega strica in da greva k njemu na obisk, da se bosta spoznala. Ker je bil Jan takrat že dovolj star, je tudi razumel, zakaj sem se razšla z njegovim očetom in mi je samo rekel, da če ta novi stric nama ne bo delal vsega tistega, kar nama je delal oči, potem je v redu. Moj dragi je imel že od prej nekaj izkušenj z otroci, čeprav svojih ni imel, in ni bilo problema. Že prvo popoldne se je Jan obešal nanj, ga žgečkal in prepričeval, da bi skupaj gledala TV. Tudi, ko smo se preselili skupaj, hujših problemov z njunim odnosom ni bilo. Janu sem pojasnila, da je mora mojega dragega ravno tako ubogati kakor mene, pa tudi Jan sam je ugotovil, da mu moj dragi nudi bistveno več kakor njegov pravi oče. Saj se skregata, seveda, ampak ne zato, ker nista biološki oče in sin. Tega se po odnosu niti ne opazi. Janov pravi oče pa... Hm... V dveh letih, kar ne živimo pod isto streho, ga je imel enkrat za tri dni, dve nedelji popoldan in 3x po pol ure v bližnjem lokalu na soku. V dveh letih je zanj plačal 50.000 SIT na ne vem koliko obrokov. Prinesel mu ni ničesar, pokliče 1x na mesec (pa še to samo žvrcne), čestitk ne pošilja. To ni oče.

Gina -> RE: kako so sprejeli? (11.10.2005 12:10:37)
Manjši kot je otrok, ležje je. In manj kot ima stikov s pravim očetom, ležje je. Ne da bi zagovarjala slednjo varianto, sploh ne, ampak vidim, da je moj bil nekaj časa ful ljubosumen na pravega očeta. Pravi oče je kot nek stric iz Amerike, ki ima smao privilegije, pa skoraj nobenih obveznosti, za vse "hudo" ali naporno, sva midva doma zadolžena. Oče pa le kupuje in razvaja. Otroci to na začetku ne znajo tako vzeti, da je ok. Vsaj moji niso znali. Po nekaj letih, pa vse pogruntajo. Zdaj imajo fajn odnose. Moraš vedeti, da nikdar, ko ima otrok stike s pravim očetom, pa ta oče z otroki sodeluje v smislu razvajanja, novi partner ne more prevzeti prav vloge očeta. Ima neko zelo določeno vlogo, lep odnos z otroki, vse bi naredil zanje, ne le skrbel zanje, tudi vedno za njimi stal, jih vzgajal in kako bi opisala...mogoče bi izraz, da so to domači otroci, najboljše opisal stanje. Kadar je pa otrok res zelo majhen, kot je pri tebi, je pa po moje situacija lahko tudi drugačna. Oče kot oče še ni ozaveščen v možganih. Če z njim nekdo živi, skrbi zanj, pozna kot takega samo njega.

malicki -> RE: kako so sprejeli? (11.10.2005 13:53:40)
Sama imam partnerja, ki že ima otroka. Tisti dan ko sem spoznala otroka, grem stavit, da sem bila jaz bolj živčna, kot pa otrok. Pa tudi strah me je bilo, se spraševala kaj pa če me otrok ne bo sprejel (star 8 let) ali pa če me sploh ne bo želel spoznati. Tak da so občutki tvojega partnerja čisto normalni. Pri nama se je partner najprej z otrokom pogovoril, povedal da ima prijateljico, ki ga želi spoznati in če želi tudi on mene spoznati. Čisto simpl, brez komplikacij. Samo tvoj bejbi je še verjetno premajhen za tak pogovor.

Vesna -> RE: kako so sprejeli? (21.10.2005 7:17:42)
moj partner ima tudi dve hčerki.Mene je bilo tudi ful strah,kako me bojo sprejele itd.ne vem kako so se one počutile,samo zgleda da so me fajn sprejele.Na koncu se je vse dobro obrnilo,in se fajn razumemo.So pa v puberteti in še punce,tako da če mi zmanjka kak kos garderobe nimam kej dosti študirat kje je.Se pa lahko pogovarjamo o žurih,o šoli in o vsem možnem,neobremenjeno.Se je pa zgodilo ,da sva letos z tamalo na morju malo same žurale in plesale in seveda fantje takoj okrog,takrat pa se mi je pojavil"starševski"čut in bi tiste mladeniče kar okrog buče malo žvajznla. mislim da s svojim otrokom (ko bo seveda)ne bom mogla imeti takega prijateljskega odnosa kot z njimi.Ali pa mogoče ,kdo ve?

zoya_ -> RE: kako so sprejeli? (21.10.2005 10:42:53)
Moj ima dve hčeri iz prvega zakona in na začetku je bilo tudi mene malo strah. Tavelika me je prec sprejela, tamala je bila malo bolj nezaupljiva... Sedaj po dobrem letu in pol... me imasta neizmerno radi. Na začetku, ko smo skupaj šli kam, je kdo v kakšnem nakupovalnem centru ali pa v gostilni rekel, no ati pa mami bla bla bla... pa je tamala vedno spraševala, zakaj mislijo, da sem jaz njuna mami. Pa jima je ati razložu, da tete pač ne vedo, da jaz nisem mami, ampak ker se imamo vsi radi, mislijo da pač sem... In sedaj? Sploh nobena nič ne praša. Tamala se je full navezala name in če gre ponje brez mene, celo pot pol sprašuje, kje sem. Seveda me morata pa isto ubogat kot atija.

Anonimen -> RE: kako so sprejeli? (22.10.2005 12:47:30)
Lahko povem izkušnjo iz prve roke, moj oče je "našel drugo" ko sem bila jaz stara 4 leta in moj brat v maminem trebuhu.Ko je bil bratec star 3 mesece, je on lepega dne izjavil, da naslednji dan gre.In je šel.Pol je vsake toliko prišel na obisk, večkrat sem ga zaman čakala in ga ni bilo, niti opravičila, do brata (ki je danes star 22 let) pa sploh nima nobenega odnosa, kot da ga ni.Za bruhat zraven... Pol je bila mami 6 let samska z dvema otrokoma, verjetno je bil kak moški vmes, ampak če ni bilo resno in ni sprejemal dejstva, da je ženska s paketom je bilo kmalu konec.Nama z bratom ni nikogar predstavljala, da naju nebi mešala z tem, ampak midva nisva bila niti za minuto prikrajšana za kaj, ker sva bila vedno na prvem mestu. Pol pa je (ko sem bila jaz stara 10 in brat 6 let) spoznala zdajšnjega moža, ki je že sam imel 3 letnega sina in 5 mesečno hčerko in že bil v ločitvenem postopku (na želji bivše žene, ki je res malo čuden osebek).On ni imel čisto nič proti, da ima dva otroka, zelo hitro smo se spoznali in naju je z bratom sprejel kot svoja in nikoli, ampak res nikoli ni delal razlik med svojimi in nama.Po enem letu sta se poročila, šli smo živeti k njemu in čez leto smo vsi skupaj dobili še skupno sestrico.Kmalu sva ga z bratom začela klicat oče in sedaj, ko je od tega minilo že 16 let, še vedno skrbi za naju enako kot za svoje, še celo njegov priimek sva dobila.Bioliški pa se je izkazal za kretena, še vedno je, sploh nimamo stikov in ga pravzaprav sploh ne pogrešam, ker očeta že imam. Torej brez skrbi, če je dober človek in nima nič proti, da imaš otroka ju kar spoznaj, boš videla, da bo vse ok.Otroci imajo zelo dober čut za to kdo je vredu in kdo ne.In tudi pogovori se z njim o tem, letom primerno in odkrito.Jaz sem v cvetu pubertete sprejela novega očeta, kako pol njemu nebi uspelo. Veliko sreče.

Stran: [1]