Gina
|
Napovedano ocenjevanje: povsem logično je, da so otroci preobremenjeni v 9-letki. Povsem logično je, da ne morejo vsak dan vsega znat, če nočeš, da bi pregoreli. Pa še nekaj je najbolj bistvenega - če si hočeš nekaj zapomnit, ni to v kvantiteti ponavljanega, ampak v tem, kako globoko ti tisto stvar razumeš. Če razumeš, boš znal, če ne razumeš, lahko ponavljaš vsak dan, pa boš znal samo naslednji dan. Zato je vseeno, ali se naučiš 1x, ali vsak dan sproti, le da je to zadnje popolno zabijanje, zapravljanje časa. V bistuv je to, da sprašujejo nenapovedano odraz neinteligence, zastarelega razmišljanja o kvantiteti namesto kvaliteti. Če bi držalo, da se mora človek vsak dan učit, da bi kaj znal, potem bi od vsakega faksa človek odnesel zelo malo ali nič. Saj se vendarle vsi učijo tam kampanjsko, a ne. Torej je vendarle nekaj ostalo v glavah raznih inženirjev in doktorjev, če vendarle kaj več od srednješolskega znanja premorejo, čeprav so se učili kampanjsko, a ne. Jaz menim, da edino za tiste otroke, ki so podpovprečni, ta sistem malo pomaga, ker si vsaj na kratki rok kaj zapomnijo, za oceno, ki itak ni pokazatelj realnega znanja. Ocene. Če bi bilo po moje, ocen ne bi bilo. Ali pa vsaj številčnih. Vendar je to res utopična želja, ker ljudje so še vedno preveč zakompleksani, da bi lahko živeli brez primerjanja. A veš, da jaz letos sploh prebrala nisem opisne ocene od moje Lane. Jaz vem, kaj zna in čisto vseeno mi je, kaj mislijo drugi. Važno mi je, da moj deklič razmišlja zdravo in ponosna sem na njeno samostojnost in srkanje znanja, ne rabim zato spričevala. Pri ocenah skoraj ne moreš spregledat, ker je tako kratko spričevalo. In ocene človeka onesposobijo včasih. Ali pa ven potegne še več. Ampak v vsakem primeru povzročajo stres. Stres pa je zaviralec vse sproščenosti, odprtosti do znanja. Zato otroci v prvih razredih radi hodijo v šolo, ne čutijo stresa in radi se učijo, lahko jih je motivirat, ne le zaradi razvojne stopnje, tudi zaradi manj stresa. Ampak jaz tega ne bom dočakala - šole brez ocen, še take s samimi opisnimi, ki so vendarle nekako bolj koriste, saj vsaj učitelj točno ve za vsakega otroka, točno kaj ga je naučil in kaj ga še mora. Ne zadovolji se s tem, da reče, to zna, to ne zna, ampak je zame samo tako, da se pri opisni oceni jaz bolj zavedam, kaj bi hotela nekoga še naučit in se jaz bolj potrudim, da mu tisto predstavim še na 5 načinov. Vse je v ljubezni. Če otroku daš dovolj dražljajev, če si ljubeč, če se poglobiš vanj in ogromno daješ - ampak zanimivega, če pogruntaš, kaj on rabi, potem imaš vso pravico zahtevat, da je tudi otrok do tebe kulturen in da ne povzroča nasilja nad komerkoli. Tako jaz to gledam. In potem ne rabiš ocen, ampak hudiča, kje je taka šola....ščijem proti vetru.... Ampak v tem primeru ni potrebna povratna informacija, ker jo vsak dan sproti dobiva. Potrebna je le zaradi človeškega ega: jaz sem boljši kot ti, ti se ne znaš piflat, ti ne razumeš....BREZ VEZE, jaz ne potrebujem tega. Tako se otroci naučijo primerjati, tekmovati, namesto sodelovati. In potem se sprašujemo, zakaj se tepejo po hodnikih. In če se nekdo počuti zelo neuspešnega, je logično, da ne more normalno sprejemat vsega skupaj in še bolj, da ne more biti odprt do novih idej, motiviran za "Cankarja". Štekaš?! In ne, nikakor ne delamo ničesar zastonj, od tega moramo nekaj imet, naš ego to hoče. Če ne bi bilo ocen, bi bila merila drugačna. Če nekaj znam, nekaj lahko dobim s tem, če drugega ne, uživam, to je nagrada. Uživam, ko gledam dokumentarec o Avstraliji, uživam, ko poslušam pesem, uživam, ko lahko nekomu pomagam, ker sam poznam več poti do cilja, uživam, ker sem v dobrih odnosih drug z drugim, uživam, ker imam prijatelje, uživam, ker hodim v šolo. Fajn je. No, to je najbrž res iluzija za dandanes, ampak jaz tako to vidim.
|