Anonimen
|
Včeraj smo bili na sprehodu. Ana je bila nekaj sitna in oba sva se morala maksimalno trudit, da nisva zgubila živcev pri njenem nerganju. Potem smo šli mimo enega psa, ki je bil kot ponavadi za zaprtimi vrati. Ana ga je, kot ponavadi, pozdravila, pobožala skozi rešetke, potem pa - namesto, da bi šli naprej - se je začela obešati na tista vrata, klicala psa, se gujsala na vratih, skratka, ni naju šmirglala pet posto. Mož jo je poklical, enkrat, dvakrat, malo bolj resno, Ana pa še kar ding dong na vratih, ki so grozila, da se bodo polomila.
Takrat je mož izgubil živce, stopil je do Ane, jo malo bolj na trdo prijel in odvlekel stran, rekoč: A boš porkaduš ubogala al ne boš?? Ana pa seveda, nevajena kakršnekoli fizične sile, v jok in k meni. In ker se mi je zasmilila, sem jo seveda stisnila v objem in jo potolažila, rekoč, nič hudega, ati je malo pretiraval.
Saj potem smo bili vsi trije hitro spet veseli, ampak mene zdaj razžira, če ga nisem prav fino pokronala. Namreč, mislim, da je imel ati načelno prav in da mulc včasih res rabi več mej, kot ji jih postavljam jaz. Po drugi strani pa vem, da se da Ani čisto vse dopovedati z razlago, in da bi tudi tokrat lahko (kot bi to naredila jaz) stopil do nje, ji razložil, da se bodo vrata polomila, bla bla bla, in jo lepo odpeljal s sabo. Vem, da bi šla. Pa spet po tretji strani, ali je prav, da je pritekla k meni ue ue ue, jaz pa sem ji dala potuho. Res ne vem.
|
Ringaraja.net uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih sicer ne bi mogli nuditi.
Več o tem
Natisni
Ampak vzamem za zelo upravičeno kritiko in se bom potrudila poboljšati. 
)
... A je kar stal ko lipov bog in vaju opazoval ? A njega nisi pol nič stislna...pogrešam konec v stilu pol smo se pa vsi objel, pa solze na oči, pa tak no!!!...V glavnem, en happy end manjka v zgodbici 
). Tako, da ati ji je čist prav argumentiral. Tebi se je pač mal zasmilila in si ji dala potuho. 
Mislim ko sem v narobni temi naredila repliko na vzgojo in gene.
