|
Solzice -> Ne smem žalovati... (2.10.2005 13:04:01)
|
... koliko takšnih zgodb slišim. Tudi moja je bila na začetku takšna." Pozabi, saj imaš še dva zdrava otroka doma, saj sta še mlada ..." In dobila sem občutek, da je z mano nekaj narobe, ker razmišljam o moji hčerki, da se ne smem spominjati njenih globokih pogledov, ne smem spominjati topline ob dojenju itd. In tako sem resnično poskušala živeti. Bila "normalna" navzven. Pa ni šlo dolgo. Potrebno se je bilo ustaviti, pogledati vase in žalovati. Ljudje, ki nam svetujejo, naj čimprej pozabimo, kar se nam je zgodilo, mislijo dobro in nas želijo zaščititi pred bolečino. Vendar je izražanje občutij zelo pomembno. Potrebujemo čas. Čas, da se navadimo na bolečino, da jo sprejmemo in se naučimo živeti z njo.In čez nekaj časa manj boli. Spomini niso več boleči in jih iščemo. Želimo vse kar nas spominja na našega otroka. Za žalovanje ni nikoli prepozno in žalovanje ne pozna bližnjic.Zato,draga mamica, če si upala odpreti to stran in prebrati moje misli si na pravi poti do mavrice, ki čaka tudi nate.Vsem vse lepo in veliko moči,Petra*
|
|
|
|