|
lunka1 -> RE: Vse o carskem rezu (1.7.2010 21:52:33)
|
Evo , jaz lahko povem iz prve roke [image]http://www.ringaraja.net/forum/smileys/smiley36.gif[/image]
Meni so sicer napovedali CR, kar sem sprejela precej z muko. No, KO sem sprejela dejstvo, da svojega otroka ne bom rodila vaginalno, mi je druga ginekologinja, ki me je pregledala na dan, ko sem imela rok, rekla, da nikakor ne, je čisto ven padla... Julia je bila preko izmerjena kot zelo velika punčka (4400 so ji namerili, na koncu jih je imela "samo" 4080 in obseg glavice 37,5cm), pa mi je ta ženska rekla, da so ženske rojevale tudi že petkilske otroke... Pa, da naj kar notri ostanem, da bodo sprožili. No, sem se toliko zmenila, da sem prišla nalednji dan zjutraj... Res sem bila prestrašena, ker sem bila že čisto sprijaznena s tem, da bom imela CR...
Torej ob 9h sem dobila tableto za odpiranje, ker nisem bila skoraj nič odprta. No, en prst, ampak to skoraj ne šteje... So me dali v porodno, skoraj nobenega dogajanja. Ob 12h sem šla na oddelek, ob 15h pa spet nazaj v porodno, z rahlimi popadki odprta za dva prsta. Sem takoj rekla za EA in jo ob 16h že imela vstavljeno... No, odpirala se nisem skoraj nič, pa so mi dodajali k mojim še umetne popadke,... Pa dodajali, pa dodajali in dodajali... Res groza, ampak hvala bogu sem imela EA! In odpiranje se je začelo, nekje ob 22, 23h sem bila že čisto odprta in je bil čas za potiskanje. V tem času je prišla še tista ginekologinja, ki je rekla, da mi CR ne bo naredila (bila je v civilu, saj je zaključila jutranjo izmeno, ona mi je zjutraj vstavila tablato za odpiranje in sem bila kar vesela, da je ne bom imela ob porodu zraven). Ves čas sem imela eno ful prijazno, potem pa je prišla ona... Grrr, no na koncu pa sem bila zadovoljna, ker je prišla...
V glavnem, potiskali smo, dete pa ni šlo ven, ampak se je skoraj zagozdilo. Medtem se je tista G, ki ni hotela napravit CR preoblekla v uniformo in je bila tudi ves čas zraven, pa babica in nekaj sester, pa oba anesteziologa... Ura nekje okoli polnoči... Dete nikamor... Jaz sem potiskala, sestre so se mi metale po trebuhu, da sem bila še 14dni čisto plava in srečna, da mi niso polomili reber. Hvala bogu, je bil ves čas z mano moj dragi... No, potem se ta "moja" G odloči, da mi bo prerezala presredek, in sem znorela, da kaj si misli, da otrok ne gre nikamor, da naj mi kar CR naredi, ker ne mislim biti prerezana spodaj in še po trebuhu, če dete slučajno ne bo šlo ven. Je utihnila in rekla: "gremo v operacijsko".
Meni je medtem popolnoma prenehala delovati EA, saj imajo v naši porodnišnici navado, da jo nehajo dodajat, da ženska bolje čuti iztis. Lahko si predstavljate, kakšne bolečine so bile, ko sem praktično iz nič popadkov (ki jih najprej zaradi EA nisem nič čutila) prišla na maksimum zaradi vseh dodanih umetnih. Ko so me peljali v operacijsko, sem se zvijala na postelji in dvakrat bruhala od bolečin.
No, zdaj pa odgovor na vprašanje o spinalni analgeziji (se opravičujem, če sem dolgovezila...). Jaz sem imela kateter že vstavljen v hrtbenici tako, da sem zahtevala spinalno. In so v bistvu prešli iz epiduralne v spinalno. So me privezali na tisto posteljo in dodajali. Potem me anestezistka vpraša, če in kaj čutim, ter me z mokro in mrzlo vatko požgečka po rami. Ji povem, da je vatka mrzla in mokra. Potem me požgečka po trebuhu in vpraša, kaj čutim zdaj. Pa pravim, da čutim nekaj, a ne vem kaj... Pa je bila ista vatka. Aja, pa bolečina, od katere sem bruhala, je popolnoma prenehala... Kasneje sem tudi videla, da so mi porisali podplate z alkoholnim flomastrom in tudi tega nisem čutila.
Potem so nekaj "rovarili" po trebuhu, nakar mi anestezistka reče, da so me odprli, čez dve minuti pa še "vaša Julia je zunaj" in je zajokalaaaa. To je tako nepozaben občutek, da mi še danes (po 3,5 mesecih) pritečejo solze, ko se spomnim. So jo obrisali in zavili ter prinesli k meni k obrazu, da sem jo videla in ji dala ljubčka... Bila sem v sedmih nebesih, da imam končno pri sebi mojo težko pričakovano pikico in tudi, da je konec "kalvarije"... Potem so jo odnesli gor, jo uredili, stehtali in vse ostalo, mene pa so še kakšne pol ure šivali. In te pol ure se mi je vleklo kot en teden, ker sem se zaradi 14-urnih popadkov (hvala bogu EA!!!) in obremenitve na mišice, tresla kot zmešana. Rok sploh nisem mogla nadzorovat... No, ampak pri normalni spinalni, če je dogovorjen CR, tega ne bo. To je bilo posledica poroda in umatnih popadkov in EA.
Rodila sem ob 1:23, so me zašili in peljali na oddelek (ne na intenzivno - pri nas tega ni, "pri nas" je na Jesenicah). Tam je stal moj z Julio v naročju, ves objokan, a vesel, da smo končno skupaj. Je rekel, da se mu je skoraj zmešalo od skrbi... Potem pa so nas pustili same 15 minut in nekje ob 3h zjutraj so ga "zjagali" domov, Julio pa odnesli.
In jaz, ki sem si tako želela Julio podojiti takoj po porodu, sem jo lahko dojila tri ure kasneje. Je punca moja tako zagrabila, da sem spet skoraj jokala od sreče, saj sem brala, da po CR dojenje težje steče. In se dojiva še danes in upam, da se bova šše dolgo.
Okrevanje:
torej, meni so Julio prinesli ob pol 6h zjutraj, je ležala pri meni v postelji, ob 7h so prišle sestre, me spravile iz postelje in me umile s krpicami. Bolelo je kot pri norcih, ampak verjetno zato, ker je bilo telo utrujeno (saj sem spala mogoče eno uro vsega, ker nisem mogla zaspat zaradi tresenja telesa in vsega vznemirjenja). In - pazi to - po viziti nekje ob 10h, pride fizioterapevtka in sem mogla delat že vaje. No, je prišla naslednji dan se opravičit, da ni vedela, da sem imela pred nekaj urami CR, ampak sem vseeno delala vaje. Seveda v postelji, ampak vseeno me je bolelo... Zvečer so me sestre peljale pod tuš, no v bistvu sem šla sama, samo držale so me, ker sem imela hemoglobina okoli 80... Ja, ful malo... To je to. Aja, sem pozabila omenit, da sem imela Julio ob sebi nonstop, le previti so prišle sestre in tudi pomagale so mi jo dojiti. Drugače pa sem bila za vse sama. Če je zajokala, sem morala vstat in jo dat k sebi na posteljo. Saj, ko se navadiš, kako vstat iz postelje, gre.... dokler pa ne usvojiš, kako se dvigniti, pa kar boli.
Vez:
meni nihče ne bo rekel, da med nama ni vezi... po vsej kalvariji, ki sva jo prestali, jo imam neznansko rada in bi šla zanjo še enkrat skozi vse to. Mislim, da je vez lahko še močnejša!!!
*
In zakaj sem pisala celo porodno zgodbo? Point vsega pa je to, da tista G, ki mi je rekla, da mi ona ne bo delala carskega in naj mi ga naredi kar tisti, ki me je "prepričal" v to, da ga bom imela in da bom rodila vaginalno (da bom mogla rodit vaginalno, ker se kljub velikemu otroku, "ne morem zmišljevat"), je bila na koncu tista, ki mi je naredila CR! Upam, da se je potem malo zamislila... V porodni sem bila od 9h zjutraj 16.3. do 2h zjutraj 17.3. (torej 17ur) zaradi tega, ker "so ženske vaginalno rodile tudi že petkilske otroke". Koliko od teh žensk pa je bilo spodaj raztrganih in prerezanih, pa nobeden ne pove. In prav gotovo je lažje okrevanje po CR kot po prerezanem presredku!
Za naprej, za naslednji porod baje lahko izbiraš, kako roditi. Carski rez 100%!!!!
|
|
|
|