Jutra
|
Anonimna,
kar nekaj lepih spodbudnih besed so ti napisali že pred menoj. Se jim pridružujem, poskusila pa bom pogledati še z druge strani.
Vsak človek je svoje sreče kovač. Pa tudi odločitve sprejemamo sami in moramo stati za njihovimi posledicami. Vse to je res. Žal pa je vpliv okolja lahko včasih tako močen, da preglasi naše upe, želje in cilje. Nisi edina, ki si zato skrenila s poti svojih sanj.
Res je, da je edino na tebi, ali se ti bo življenje spremenilo na bolje. Nihče ne bo mogel tega storiti namesto tebe. Potrebuješ pa veliko spodbude. Kot vidim, je v domačem okolju nimaš. Pa nobenega pravega človeka v bližini, na katerega bi se lahko obrnila.
Vendar...
"Ko se ena vrata srece zaprejo, se druga odprejo, toda pogosto tako dolgo zremo v zaprta vrata, da ne opazimo tistih, ki so se nam odprla."
Vidim, da imaš internet. Pa to je lahko tvoj novi svet! Na ta način si lahko najdeš prijatelje in sorodne duše ter se z njimi dopisuješ
To je vse kar sem želela dodati k spodbudam. Sem pa ob branju tvojega posta začutila še nekaj drugega. To, kar nam opisuješ, ni tvoj glavni problem, ki te teži. Se mi zdi, da nisi srečna s svojim  , da on nima razumevanja za tvoje želje, da se ne pogovarja s teboj, ni pravih nežnosti... Ker, če bi se ob njem počutila kot ob sanjskem moškem, bi nam lahko dejansko povedala, da živiš idilično življenje, kjub temu, da se je zasukalo drugače, kot si si začrtala pot pred leti.
Zato, najprej: najdi si prijatelja, sogovornika. Potem bo šlo pa korak za korakom na bolje. Daj si novo življenjsko priložnost
_____________________________
Naj bo lep ta dan, bodi nasmejan:)
|
Ringaraja.net uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih sicer ne bi mogli nuditi.
Več o tem
Natisni
SOVRAŽIM VSE LJUDI KI SO ME ODVRNILI OD TISTEGA. Sedaj imam družino v kateri se počutim kot v zaporu. Cele dneve doma, brez službe, brez prijateljev, brez prostega časa...z nikomer se nimam za pogovorit. Na trenutke si celo zaželim da bi vsega bilo konec, za mene. Ljubosumna sem na vse ki imajo vse to česar jaz nimam, tako močno ljubosumna da jih začnem sovražit pa čeprav mi niso nič krivi. Hodim okoli kot da nič ni in se pretvarjam, v meni pa vse umira, vsa volja do življenja, celo do najbližjih ne čutim več kar bi morala, sem kot robot ki čaka da se pokvari (beri umre). 
) 
težko ampak gre.... Potem počasi začni spreminjat svoje življenje. Ne pričakovat čudežev ker jih ne bo. 
