|
stunfek -> RE: Ali kdaj razmišljate o posvojitvi? (4.2.2007 14:48:11)
|
Jaz bi šla definitivno še korak dlje in rekla, da razmišljam o posvojitvi otroka čeprav imam svojega in načeloma nimam problema imati še enega. Razlog za to je, da sem skoraj leto dni delala v sirotišnici na jugu Indije in videla, kaj to pomeni s posvojitvijo rešiti otroku življenje. Pred to izkužnjo se mi je zdela posvojitev nekaj prestižnega. Celo malo z negativno konotacijo. Ker enostavno nisem vedela in nisem imel pravilno oblikovanega manenja. Potem pa, bum, kot strela z jasnega...ko sem živela skoraj eno leto vsak dan v stiku z otročički brez staršev ali s starši, ki so se jim odrekli. Dojenčki so bili skoraj kompletno vsi samo z napako zajčje ustnice (pa so bili že izločeni iz družbe, največkrat zelo revnih družin, ki si korekcijske operacije ne more privoščisti) pa vse do odraščajočih dvanajstletnikov, ki potrpežljivo čakajo, da jih nekdo posvoji in o tem sanjarijo noč in dan. Malo skupino od 1 do 3 leta sem imela dopoldne v varstvu, ta večje (do 12) pa sem učila anglešino in petje. Kakšne zgodbe! Kakšni čudoviti, nič krivi otroci, ki so jih živeli.
Zaradi moje izkušnje si v bistvu želim posvojiti otroka iz Indije. Prav konkretno še nisem nič storila...razen, da sem kontaktirala sirotišnico v kateri sem delala. Meni bo, v primeru da se bom v to spustila lažje, ker je moj mož iz Indije in bi bila to tretirana kot posvojitev v domači državi. Ful komplicirajo za mednarodne posvojitve. Ampak takrat sem spoznala pare iz Švedske, Španije in Amerike, ki so prišli po svojega novega otročička, tako da nemogoče ni. Je pa na "žalost" ful ceneje imeti lastnega (če ga lahko imaš), kot pa posvojiti drugega. A ni to mal žalostno? Pa toliko je otrok po svetu, ki bi rabili skrbe in ljubeče starše.
|
|
|
|