Mal_
|
IZVIRNO SPOROČILO: K__E Hej Mal_! Nekako te razumem.. tudi sama sem v podobnem položaju.. le da imam doma enoletnico, pravtako pa sem končala šolanje, in iščem službo.. midva sva sicer zavestno zacela delati na otrocku, ker pac imava oba z mojim v svoji druzini brata in sestro, katera sta od naju oddaljena 7 let (noben ni povezan..) zato sva se odlocila, da bova imela otroka z malo starostno razliko.. moj je v bolniski že leto in pol, sicer je imel minimalno plačo.. tako da zdaj vsi trije nekako shajamo z majhno bolnisko in minimalno mojo porodnisko.. edino kar me glede financ tolazi je to, da se z letom 2021 min. porodniska zvisa na 400€ (iz teh bogih 256 ki jih imamo zdaj..). Bodi mocna, leto in pol se stisnemo zobe, potem pa sluzba! Vem da je tezko, nemores si privoscit stvari, tudi otrocku bi rad kdaj kej kupil pa negre.. ampak, vse se zgodi z razlogom! VSE❤️ Tudi mene čisto malo tolaži tole zvišanje porodniske, čeprav mislim vseeno se poslati prošnjo za delo in upati na najboljše... Težko je res, ob vseh teh velikih praznikih in rojstnih dnevih nabiram drobizke da bi otroke razveselila, pa nikakor ne uspem vedno.. Tako me mori ta nosecnost sedaj, cel dan že razmišljam o tem in ne vidim nič pozitivnega... Tudi jaz sem taka da si pravim da se vse zgodi z razlogom.. Ampak ne vem zakaj tak udarec sedaj, ko sem si res mislila življenje postavit v red, narediti kaj na sebi, zrihtat stanovanje, delati in služiti denar... Upam da se kmalu pomirim.. Verjetno mi je tako težko tudi zato, ker sem obe prejšnji nosečnosti preživljala skrajno neprijetno, meni je bilo grozno, zredila sem se obakrat 30kg, vedno sem bila utrujena in počutje je bilo vse prej kot super sijoče.. Tudi obdobje po porodih je bilo katastrofalno.. Od poporodne depresije po prvem porodu do brezvoljnosti in pomanjkanja energije po drugem, ob čemer sem imela konstantne občutke slabe vesti, ker se starejši otrok ni hotel več toliko družiti in crkljati z mano, jaz pa nisem bila sposobna se raztrgati na dva dela, dojencka ki se je izredno rad dojil in mojega prvega otrocka, ki je do takrat predstavljal ves moj svet... Ne vem.. Čakam še na ta občutek pravi, pa na to da se sprijaznem. Lažje bi bilo če bi imela družbo, ker sem večino časa sama z otroki.. Sedaj pa je ta korona vse pokvarila, pa so občutki slabši se zaradi tega, ker se ne moremo normalno družiti.. Eh, naj že mine današnji dan, polno glavo imam vsega.. Hvala za lepe misli drugace❤️
|