|
Srečka138 -> RE: Julcki2020 (18.10.2020 17:38:43)
|
Ja nimamo kaj taksno je zivljenje. Sprijaznit se in zivet dalje. Danes je ze malo vec kot 14 dni mimo. Ceprav je bila nosecnost daljsa kot prvic, se mi zdi da kar dobro prenasam vse skupaj, prvic vem da 14 dni nisem sla iz hise tako sem bila psihicno unicena. Tokrat sem zacela zivet naprej ze prvi teden. Sem pa tja pride trenutek ko se mi v glavi odvija cel film iz porodnisnice in se pac zjokam ampak nimam kaj, to moram dat ven. Upam da bo naslednja nosecnost uspesna, da bo vse ok do 12. Tedna, potem grem pod narkozo da mi presijejo maternico da se mi ne bo odpiralo, in tako bom do konca N prakticno prelezala. Ampak ok bom zdrzala, samo da dobim zivega otroka v narocje. Tokrat sem mislila da nam bo dejansko uspelo donosit, nisem imela nobenih krvavitev, pazila sem se bolj kot v prvi N, slabo mi je bilo samo do 8.tedna, potem se je pa kar naenkrat zacelo odvijat v napacno smer v 17t3d sem zacela krvavet, potem sem v naslednjih treh dneh zivela v groznih krcih in kasneje popadkih, v 18.tednu pa mi je odtekla voda in tako smo deklico spravili na svet. Izredno hvalezna sem sestram, babici in cistilki iz novomeske porodnisnice da so si vzele cas zame, mi pomagale, me tolazile, se pogovarjale ko sem to rabila (ja tudi cistilka me je prisla potolazit). Upam da bom imela tudi pri porodu ob koncu nosecnosti tako ekipo podpornic.
|
|
|
|