|
Kolerabarepa -> RE: Junijčki 2018 (10.7.2018 10:26:05)
|
Junijčica, midva sva tudi kupila zobko Next to me, da bo spal tam. mislim, da je enkrat :) enostavno se je ves čas zbujal, jaz pa tudi. nihče se ni naspal. Zdaj spimo skupaj in moram rečt, da se ful naspimo. razen ko ga malo zvije ali pa ko je lačen, se ne zbuja. jaz sem na ta način ful bolj mirna. malo lučko imamo prižgano čez noč, tako da ni čista čista tema, ampak se vidijo obrisi. da ko se zbudim, ga vidim in preverim, kako mu je. pa kje je - da ni kakšna rjuha čez njega ali pa moja roka :)
malo sem brala in našla tole. sem dala tudi svojim za prebrat, je bolj mir zdaj. :)
V sodobni literaturi za starše lahko beremo o tem, da naj bi nošeni otroci jokali manj in se naučili več. Celo hitreje napredovali in bili pametnejši. Tesna navezanost s staršem prvo leto naj bi pripomogla tudi k zgodnji samostojnosti malčka. To zadnje lahko pritrdim tudi iz lastnih izkušenj. Na prvi pogled se vam morda ne zdi logično, ampak če dobro pomislite – samostojnost se ne more razvijati brez občutka zaupanja in varne navezanosti. Siljenje k samostojnosti dela otroke le še bolj nesigurne.
Mamice v naši kulturi še vedno doživljajo dvome v smislu “bi ali ne bi dvignila dojenčka v naročje, ko ta joka”, kar je nepotreben stres tako za starša kot otroka. Cartanje koristi obema in hitro pride čas, ko otrok to potrebo zmanjša in preraste..
Upoštevanje občutka in instinkta, ki ga imamo kot starši, ljubezen in vez z otrokom so pomembnejši od neutemeljenih strahov in različnih nasvetov.
Dojenček ne manipulira, ker to (še) ne zmore, ampak z jokom komunicira, ker tako edino zna.
Nošenje, dojenje ali skupno spanje tudi ni razvajanje ali moda, ampak nekaj naravnega in normalnega po celem svetu in že od nekdaj običajna praksa v mnogih kulturah, kjer postanejo otroci zgodaj samostojni in so videti zadovoljni kljub pomanjkanju materialnih dobrin. Razvajanje ni nikoli posledica preveč ljubezni, dojenčkova potreba po bližini in varnosti ni nič manj esencialna kot potreba po hrani in počitku.
Seveda naj bi kasneje (glede na razvoj) postopoma postavljali meje, saj tudi te potrebuje. Ob tem lahko otroku pokažemo, da ga imamo radi, četudi ne more biti vse po njegovo.
Otroci so različni, starši še bolj, in s tem ni nič narobe…
Ob tem pa – ko čas hiti, ko se otrok postopoma osamosvaja, ko ga usmerjamo in vodimo skozi prve izkušnje in skozi vse otroštvo, vplivamo na temelje njegove osebnosti, gradimo pa tudi neprecenljiv odnos z njim, ki bo trajal do konca našega življenja.
SKUPNO SPANJE Z DOJENČKOM
Takrat se o skupnem spanju še ni govorilo, še manj se je o njem bralo. Čeprav je povsem logično. V primerjavi z drugimi sesalci človeški mladiči odraščajo in ostanejo biološko odvisni najdlje. »Mladiči vseh primatov, vključno s človeškimi, imajo biološko potrebo po tesnem stiku in bližini skrbnikov. Čim več pozornosti in dotikov so otroci deležni, tem bolje rastejo. Če so za te občutke prikrajšani, se odzovejo s prvinskim preživetvenim odzivom – jokom, da bi pritegnili pozornost staršev, pri tem pa se izloča stresni hormon kortizol,« opozarja dr. Jamesa J. McKenna, avtor vodnika za starše Spanje z dojenčkom, ki razlaga, da si matere šele v nedavni zgodovini na relativno majhnem delu sveta lahko privoščijo dvome glede dveh temeljnih vprašanj: »Kako bom hranila svojega otroka?« in: »Kje bo spal?«
Ti vprašanji sta se pojavili šele ob proizvodnji umetnega mleka in domnevnih koristi, ki naj bi jih imelo hranjenje po steklenički. Takšno hranjenje je materam omogočilo, da so bile dlje časa ločene od dojenčkov in s porastom blaginje srednjega razreda so postale ločene spalnice za starše in otroke pogostejše in moderne. Do sredine 20. stoletja je postalo prvič v človeški zgodovini zelo običajno, da so bili dojenčki hranjeni po steklenički in so jih nato položili spat na trebušček (da bi spodbudili neprekinjeno spanje) v sobi, ki je bila zunaj čutnega dosega in nadzora staršev.
Smrt v zibelki
Skupaj z opisanim trendom se je pojavilo še nekaj zaskrbljujočega – vse več dojenčkov se ni več prebudilo. Vse pogosteje je prihajalo do smrti v zibelki, česar znanstveniki še vedno ne znajo razložiti.
»Še vedno ni znano, kaj natanko povzroča nenadno smrt, vendarle je mnogo razlogov, ki so povezani z vrsto možnih okoljskih stresnih dejavnikov, med katere spadajo kajenje matere, nedojenje in spanje na trebuščku. Smrt v zibelki se je v zahodnih družbah pojavila skupaj z inovacijami na področju skrbi za dojenčke: umetno ali kravje mleko, spanje na trebuščku, spanje otrok samih v ločenem prostoru. Nedavne študije v Veliki Britaniji, na Novi Zelandiji in v številnih državah zahodne Evrope so pokazale, da so dojenčki, ki spijo v svoji sobi in torej ne v istem prostoru kot starši, lahko dvakrat pogosteje izpostavljeni sindromu nenadne smrti,« opozarja dr. McKena in dodaja, da je v številnih azijskih kulturah, kjer je norma skupno spanje in dojenje, smrt v zibelki redka ali pa zanjo sploh še niso slišali.
Od kdaj dojenčki spijo sami?
Od nekdaj so človeški mladički spali pri starših. V večini južne Evrope, Azije, Afrike, Srednje in Južne Amerike starši spijo z dojenčki.
»V številnih kulturah je skupno spanje norma, dokler se otroci ne odstavijo, pri nekaterih pa se nadaljuje še dolgo po odstavljanju. Japonski starši (ali stari starši) pogosto spijo v bližini otrok vse do najstniških let; na enem 'bregu' spi mati, na drugem oče, vmes pa teče 'reka' otrok. Pred 70 ali 80 leti pa so v zahodni družbi, ki je močno poudarjala dojenčkovo samozadostnost, domnevali, da je zgodnje nočno ločevanje dojenčkov od staršev nujno za vzgajanje srečnih, samozavestnih, čustveno zdravih in neodvisnih bodočih odraslih, obenem pa od energije prekipevajočih staršev, ki zadovoljni živijo nočno življenje, ločeni od otrok.
Samotno spanje se je spodbujalo skupaj z umetnim hranjenjem po urniku na zgodovinsko novih zamislih brez znanstvenih dokazov: »Pediatri in strokovnjaki za vzgojo so zmotno trdili, da to spodbuja otrokovo sposobnost samopomirjanja, kar naj bi povzročilo, da bodo otroci odrasli v neodvisne odrasle,« opozarja avtor knjige in raziskav o spanju dojenčkov, dr. McKenna, ki je ugotovil, da priporočila ne temeljijo niti na empiričnih laboratorijskih ali praktičnih raziskavah o dojenčkih niti na medkulturnih spoznanjih: »V študijah ni bilo ničesar, kar bi odražalo, kar so sodobne nevrobiološke in psihološke raziskave pokazale o biologiji človeških otrok in vlogi materinega dotika pri spodbujanju rasti in dobrega počutja človeškega mladička.
Dojenček med spanjem razvija nevronske povezave
Dr. McKenna razlaga, zakaj je pomembno, kako dojenček spi: »Med spanjem se dogajajo različni telesni in nevrološki procesi, vključno z razvojem povezav med novimi celicami. V tem času možgani razvrščajo, koliko in katere možganske celice bodo ohranjene in katere 'izločene', kar vpliva na intelektualne, čustvene in fiziološke vidike razvoja. Mladi možgani dojenčkov morajo zmanjšati zahteve po hranilih pri celicah, za katere se zdi, da se ne uporabljajo pogosto, da se hranila lahko prenesejo celicam, ki se uporabljajo pogosto. Brez stimulacije, do katere pride pri stiku in interakcijah med mamo in dojenčkom – vključno s čutnimi izmenjavami ponoči – so možganske celice novorojenčka potencialno izgubljene za vedno, zato nekateri razvojni psihologi trdijo, da so otroci veliko bolj ogroženi zaradi tistega, česar ne dobijo v smislu nevrološkega vzbujanja, kot zaradi tistega, kar dobijo, saj 'izločenih' možganskih celic dojenčka pozneje ni mogoče dobiti nazaj. Če je stik z materinim telesom minimalen, je nevrološko ogrodje manj stabilno in učinkovito, kar oslabi strukture, ki zagotavljajo osnovo za dojenčkove hitrorastoče komunikacijske spretnosti, čustvovanje ter sposobnost učinkovitega uravnavanja in odzivanja na lastne potrebe.«
Najbrž je torej odveč pomislek, zakaj dandanes odrasli zahodnega sveta konzumirajo tolikšne količine antidepresivov in zakaj, po drugi strani, ugotavljajo (seveda med drugimi vzroki), da se naš IQ niža ..
Najbrž vsi starši poznamo nasvet, naj dojenčka že od samega začetka utrujenega, vendar še budnega položimo v posteljico, da se bo naučil sam zaspati in se ne bo navadil zaspati samo z našo pomočjo. S tem naj bi starši postavili temelj dobrega spanja, medtem ko naj bi uspavanje z zibanjem, nošenjem in dojenjem oviralo otroka pri učenju samostojnega spanja. Ali to drži? Ne. Seveda obstajajo otroci, ki sami zaspijo. Večina dojenčkov pa pri uspavanju potrebuje dotik in bližino, kar je normalno in naravno. Kaj se običajno zgodi, če dojenčka še budnega, vendar utrujenega položimo v posteljico? Joka, ker potrebuje bližino in občutek varnosti. To ni razvada, temveč starodavni naravni preživetveni mehanizem: dojenčki lahko zaspijo samo, če se počutijo varne, zato je logično, da najlažje zaspijo v naročju, pri dojenju, nošenju ali v zibajočem se vozičku. Otrokova potreba po uspavanju je normalna in ne gre za razvado. Nasvet, da se je vsem naštetim naravnim načinom uspavanja bolje odpovedati in je namesto tega bolje otročička položiti v posteljico utrujenega, vendar še budnega, se običajno ne obnese, saj večina dojenčkov samih ne more zaspati. Starši, ki dobijo občutek, da je polaganje utrujenega, vendar še budnega otroka v posteljico zaželeni standard uspavanja in so pri tej metodi neuspešni, lahko začnejo dvomiti vase in se počutiti krive. Veliko frustracij izvira iz nerealnih pričakovanj o življenju z dojenčkom, ko si z raznimi metodami »učenja« malih »nespečnežev«, ki obljubljajo bolj kakovosten spanec, samo še bolj otežimo že samo po sebi naporno življenje z majhnim otrokom.
Uspavanje z dojenjem, nošenje, skupno spanje – ob vsem tem se mnoge matere sprašujejo, če bodo razvadile otroka in mu tako škodovale ali pa ga bo to oviralo na poti k samostojnosti. Pogosto slišimo naslednje dobronamerne nasvete: Ne dovolite, da vas ima otrok za dudo! Kaj je bilo prej – duda ali mamine prsi? Duda je zgolj nadomestek za dojenje. Razen uporabe v terapevtske namene po nasvetu strokovnjaka za dojenje, kar je potrebno le redko, rutinska uporaba dude pomeni večje tveganje za vnetja ušes, neoptimalen razvoj obraza in čeljusti itd. Uporaba dude lahko moti dojenje, saj skrajšuje čas, ki ga otrok preživi na prsih in otroku daje lažen občutek sitosti. Če boste otroka uspavali na prsih, bo uspavanje povezoval s hrano. Kaj takšnega lahko trdi samo nekdo, ki ne razume dojenja. Dojenje je namreč veliko več kot materino mleko. Otroku daje tudi občutek varnosti in topline. Tisočletja so mamice uspavale, hranile, tolažile dojenčke in malčke na prsih – seveda, to je normalno. Potreba po dojenju in fizični bližini, stiku je pri človeških mladičkih prisotna še mesece in leta po rojstvu. Če spite skupaj z otrokom, ne bo hotel v svojo posteljo. Zakaj odrasli spimo skupaj? Gotovo ne (samo) zaradi spolnosti, temveč dotika, bližine, občutka varnosti … Devet mesecev je bil otrok v maternici in še dolgo po rojstvu potrebuje dotik, bližino, občutek varnosti. Ali skupno spanje otroka ovira pri tem, da postane neodvisen? Dejstvo je, da vse mamice z dojenčki spijo po obrokih. Najbolj se naspijo matere, ki dojijo in spijo z otrokom – tako se otroci podojijo napol v snu in se niti ne zbudijo.
KOLIKO IN KDAJ DOJENČKA NOSITI?
Si vsaj enkrat slišala, da boš svojega dojenčka s pretiranim nošenjem razvadila? Da ga imaš preveč po rokah? Da ne bo postal nikoli samostojen?
Takšne pripombe znajo včasih priti pod kožo staršev, še posebej na začetku, ko se privajaš na novega člana, nove vloge, ko si pod vplivom hormonov in skrbi. Nihče ne želi imeti razvajenega otroka, zato se lahko znajdemo v dvomih, kako odreagirati. Ali poslušati druge ali zaupati svojim občutkom.
Študije kažejo, da je nošenje za dojenčka pomembno in vpliva na njegov razvoj. Preko stika in dotika dejansko vplivamo na del možganov, ki je potreben za učenje in socialno čustvene povezave. Nošenje dojenčka spodbuja optimalni razvoj malih možganov. Dotik je za dojenčke prvi občutek, ki se razvije pred sluhom in vidom, zato je pomemben v zgodnjem otroštvu. Tudi nekatere študije so pokazale, da naj bi nošeni dojenčki jokali manj.
Dojenčki, ki jih starši nosijo, so mirnejši, saj je otrok ob ljubljeni osebi, jo čuti, sliši, vonja.
Tvoj dojenček potrebuje vso skrb in pozornost, ki mu jo lahko daš. Presliši vse dobronamerne nasvete o tem, kako bo tvoj dojenček razvajen in kako ga moraš, pri mesecu dni, učiti samostojnosti in neodvisnosti (ja, tudi to pride, ampak na drugačen način).
Dojenčki niso odrasli ljudje, oziroma niso dovolj pametni, da bi bili razvajeni. Leach meni, da otrok lahko postane razvajen le, če je zmožen določene stvari zahtevati in ne samo potrebovati, torej mora znati uveljavljati svoje pravice, česar dojenček še ni zmožen.
|
|
|
|