|
ambigua -> RE: Marcevke 2018 (29.3.2018 14:45:06)
|
Ja, po vseh dvomih sem prav vesela, da se je tako obrnilo, kot se je. Sem kar vedela, da se bo mož z očetovanjem izkazal po porodu.
neznanka89, dvomim, da si zacartana. Kolikor se spomnim, me je po prvem porodu, ko sem imela konkretno epiziotomijo bolelo kot hudič kar nekaj časa. Ležala sem na podlogi in "luftala rit", pa pila donat, da me je manj bolelo pri odvajanju blata. Tašča, ki je bila takrat še dobrega zdravja, je skrbela za vse: prala, likala, kuhala, me stregla z vseh strani. Mislim, da sem šele po enem mesecu zafunkcionirala. Pa takrat je bila neko "psihotično vzdušje" med mamami za dojenje (saj mogoče je še sedaj, ampak ignoriram) in sem se čisto preveč obremenjevala še s tem, ker sem mislila, da mi dojenje ne gre dobro od rok (pa je bilo čisto normalno). Prvi sin je pač jokal in ni spal. Dojil se je pa, em, pogosto. Tako kot potem hči. In sedaj še št. tri po isti štanci dalje. Redko imam 3 h premora med dojenji, tudi ponoči. Pa še obvezno se vsaj 1 x ponoči previjeva, ker pokakan ali pa toliko polulan, da bi do jutra plenica spustila... Po ene treh, štirih mesecih šele začnemo bolje spati. Mimogrede, moja mati se še v tretje sprašuje, če imam premalo mleka, čeprav plenice in splošni izgled in pridobivanje teže govorijo drugače. [sm=smiley13.gif]
sončkimoji, če se počutiš dobro, potem bo mleka dovolj. Meni so se v drugo in tretje dojke zelo hitro zmehčale (zdaj v manj kot parih denh), in se mleko sploh ne nabira več. Šele ko začne dojenček piti, mleko začne sproti nastajati (in se prav dobro sliši in čuti...). Tako da dojenček bo potegnil iz dojk ravno toliko mleka, kolikor bo hotel.
|
|
|
|