Gina
|
Anonimna, vem, da vedno ne pomaga, če kličeš starše, ampak velikokrat pa in to zelo. Četudi se starš še tako vleče za otroka, verjami, da doma tudi otroku pove, da ni srečen, ker je moral v šolo in ker so ga klicali. Ne verjamem, da prav zelo ponižno. POtem je pa še ena stvar. Jaz sama zelo dobro vem, kaj pomeni imeti otroka, ki meče stole v druge in ko mize prevrača v zraku, da letijo med otroke. Delam v Ljubljani in ker je tu veliko različnih duš, se vedno najde kdo s posebnimi potrebami, s posebej "vsedopustno vzgojo", demokracijo brez meja, ki to ni, ampak je vlada enega samega, in to otroka nad vsemi. Samo jaz še vedno menim, da se vedno da nekaj naredit. Vedno. In se mi zdi, da se lahko najde rešitev in v to hiperaktivnost kot izgovor jaz ne verjamem. Noben od otrok, ki so to počeli pri nas, ni bil hiperaktiven. Tisti, ki so bili v resnici hiperaktivci, so imeli drugačne simptome in drugačno vedenje. Mogoče komu moteče, ampak nikakor niso bili agresivni v smislu hude jeze do vsega sveta, ali globokega nesprejemanja vsega, kar ni po njihovo in zahtevanja vsega samo zase ali totalnega neprilagajanja čemerkoli. Ne, to ni značilno za hiperaktivne. Jasna, jaz čisto verjamem vate. Mogoče se ti zdajle zdi vse skupaj grozno, ampak mogoče je pa tvoj mož rabil tak zunanji pritisk, da bo lažje sprejel tvoje gledanje na reči. Pa še enkrat: dokler sem imela samo enega otroka, sem bila prepričana, da je tako zelo umirjen in "priden" samo zaradi moje vzgoje - ha ha ha. Kako sem bila neumna. Potem je pa pri drugem otroku tale moja teorija padla kot "knof od gat". Nekateri otroci rabijo veliko vodenja in konstantno preizkušajo, kdo je vodja projekta imenovanega vzgoja. Oni bi bili vodje, čeprav tega še ne znajo. Meni je bilo zelo težko imeti to stalno pred očmi. Zato svetujem tistim staršem s "pridnimi" otroki, naj 3x premislijo, preden si pripišejo zasluge za otrokov karakter oz. za njegovo plašnost. Drži se.
|