Popotnica4715
|
Hej punce...jaz pa moram malo pojamrati :( sem tok žalostna...no saj sem sama kriva, ker sem vedno sanjarila, kako bom srečna ko bom noseča in bom kot ptička na veji (sem se zavedala N nevsečnosti, ampak to bi še prenesla). Zdaj pa je že od vsega začetka vse narobe in bi lahko vsak dan jokala. Že pri petih tednih sem prvič zakrvavela in me je G dal na estimo. Nato se je po enem tednu pokazalo, da je vse ok, srček bije in sem bila presrečna in sem mislila, da bom lahko končno zadihala. Pa sem začela čez par dni spet krvaveti, krči, bolečine...spet pregledi, sicer vse ok. Nato so se začele obupne slabosti, glavoboli, omedlevica....ampak sem bila tega nekako "vesela", saj je to navadno dober znak. Nato sem spet imela rjave izcedke, a nisem nikamor šla, saj mi je G rekel, da je vse OK in da bom očitno ena tistih, ki pač ves čas malo krvavijo (se mi je sicer zdelo čudno, da je tako ležeren glede tega, ampak sem rekla ok). Nato pa v soboto spet sveža krvavitev in ne tako malo (8t3d). Sem bila prepričana, da je splav...greva z možem na urgenco. S fižolčkom vse ok, mi je pa rekel, da zgleda, da se bo posteljica zasidrala ravno čez MV (torej sum na placenta previa). Seveda je za take diagnoze še zdaleč prezgodaj, ampak me je vseeno razžalostilo. Ukazal mi je ležanje, ker imam še vedno precej rjavega izcedka. In zdaj ležim in ležim, vse me boli...Saj vem...vedno sem govorila, da za zdravega otročka vse pretrpiš...ampak mi je blazno težko. Hormoni me spravljajo v jok, in ker sem bila prej vedno zeloooo aktivna, me stalno ležanje spravlja ob živce in če bo to tako vso nosečnost, me bodo lahko samo še v Begunje peljali (no malo pretiravam :D). Poleg tega pa me ubija slabost, glavobol in hrbet...ampak to bi še prenesla, če bi vedela, da je drugače vse ok. Tako pa se vse tako vleče, da komaj živim. Ah ja...upam in upam na najboljše, ampak počasi mi vse skupaj že jemlje pogum. Res sem žalostna, ker sem želela biti aktivna in vesela nosečka...ja, ko pa si vse že vnaprej vtepemo v glavo :( Me pa še matra to, da ne vem kako je na urgenci G mislil z ležanjem...rekel je nobenih sprehodov, ležat punca! Jaz pa se drugače bolje počutim, če se gibljem...kaj pa vem...očitno lahko samo čakam, kaj bo prinesel čas.
_____________________________
Life begins AT THE END of your comfort zone.
|