Gina
|
Ja, Primoža, zdaj mi je bolj všeč...hi hi. No, jaz še kar uživam v doseganju ciljev, včasih bolj, včasih manj (ko je bilo treba na kakšna glupa predavanja hodit, me ni pot do cilja tako zelo veselila, ko so nas poneumljali npr.), ampak vedno pa uživam v cilju. Ko sem npr. dobila svoje stanovanje, sem bila najbolj srečen človek, pa še danes, ko odprem vhodna vrata, se mi smeji. Ali pa, ko se pripeljem pred domači kraj, ki sem si ga sama izbrala, mi srce zapoje od veselja, ker sem šla ven iz Lj. Ali pa cilj je bil narediti visoko šolo, vsakič sem srečna zaradi tistega papirja, čeprav me ni nič izobrazil, mi je pa prinesel višjo plačo. Cilj je bil imeti otroke...vsakič ko jih zagledam, sem srečna, četudi se kdaj jezim nanje....ja, meni je cilj važen, ne le pot. Zaradi doseženega cilja je moje življenje vsak dan lepo, lepše kot takrat, ko cilja še nisem dosegla. Ampak vendarle je vse tudi v dojemanju. Lahko si srečen brez vseh doseženih ciljev, pot je pa itak vedno, četudi si mamica, ki je doma. Tvoja pot je peljati otroke po njihovi poti odraščanja.
Resnično mi je pa všeč tista poanta, ki si jo napisal, primož....ne viseti preveč na ciljih, je lažje živet.
|
Ringaraja.net uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih sicer ne bi mogli nuditi.
Več o tem
Natisni
ponoči pripreja podposteljnice vsake 2-3 ure
): dokončati fakd, dobiti resnega, pa normalnega fanta, potovati, do 28. leta imeti prvega otročka (ratalo!
), manjka samo še redna služba. Potem pa bo že preveč za moje skromno srce
