|
ronja -> RE: Vztrajati ali odnehati (30.10.2015 15:44:37)
|
Kako naj danes razložim otroku, da...??
Po pravici. Otroci razumejo in ti navadno dajo najboljše nasvete nazaj, ker gledajo tako zelo nepristransko in dostikrat čutijo, kaj rabimo. Sama nisem imela namena povedat puncama, da sem noseča, dokler ne bi bilo ziher, vendar me je tisti dan, ko sem naredila test, tavelika vprašala točno to. Še nikoli prej in nikoli kasneje. In sem ji povedala po pravici. Tisti zarodek se je potem sam poslovil (SS) in seveda sem jima morala to povedat, ker sta že vedeli, da sem bila noseča. Povedala sem jima, da je umrl."O, škoda. Zakaj pa?" "Ker je bilo nekaj narobe z njim, bil je bolan. Res je škoda, ampak boljše da gre kot pa da bi bil bolan in bogi in ne bi nič mogel..." "Ja, to pa res." Nista imeli nikoli nobene traume zato. Vesta pa, da se vse nosečnosti ne končajo srečno, kar upam, da jima bo pomagalo, če bosta sami kdaj imeli kak ss ali kaj podobnega.
Zdaj recimo tudi vejo, da bi imela še kakega otročka, vendar situacija ni ravno temu naklonjena (več razlogov: finance, zdravje, leta...). Oni bi tudi imeli še kakega bratca/sestrico, ampak pač vejo, da to ne gre (čeprav ga midva nimava problema naredit, so pa drugi razlogi, kar je po svoje tudi težko, ker veš, da bi ga lahko imel, pa se moraš odločit, da ne). Vsake toliko rečejo, da preverijo, če se je kaj spremenilo, ampak to je to. Nimajo zato nekih traum;).
Vem, da je drugačna situacija in niti približno ne želim rečt, da vem, kako se počutiš, ker mi je jasno, da to veste samo ve in da mora bit grozno, vem, da sva imela srečo, da sva vse otroke takoj dobila in vem, da bi mene tudi to morilo, če ne bi bilo tako. Prosim ne jemat tega kot pametovanje, ker ni tako mišljeno. Kar ti hočem povedat, je samo to, da bo tvoja hči to veliko lažje sprejela kot vidva. Ona ne ve, kako je, ko imaš bratca/sestrico. Vidi pri drugih, ja, vendar ni čisto isto kot vajin nagon in želja in tudi izkušnja dobit otročka. Poslovit se od njenega otroškega fantaziranja ne bo enako boleče kot vajino sprijaznjenje, da bo morda ostala edinka.
Kaj naredit, ne vem, odvisno od več dejavnikov: koliko sta stara, koliko si še želita in koliko vaju vse skup obremenjuje , da ne moreta uživat tega, kar imata (predvsem razmerje med tema dvema: željo in stresom)... Tu ni enostavnega odgovora. Edino, kar mislim, da bi bilo pametno, je to, da če se odločita sprejet enega otroka, da temu ne rečeta, da sta obupala. To ima tak negativen prizvok in slabo vpliva na psiho. Rajši si rečita, da bosta nehala s postopki, še vedno pa obstaja možnost za še en mali čudež, ki bi vama ga iz srca privoščila:). V smislu: odločila sva se, da nehava s postopki, pa bo, kar bo. Verjetno bova imela samo enega otroka, če pa še kak pride, ga bomo veseli, da je joj. To se mi zdi bolj pozitiven način gledanja na isto reč...
Če se odločita še enkrat/večkrat v boj, pa držim pesti za vaju, vendar ne vem, kako naredit, da ne bi bila več tako prizadeta. Verjetno vama na terapiji znajo boljše svetovat... Zdi se mi, da si pri tem težko racionalen... Enostavno ko si nekaj zelo želiš, ti je hudo, če tega ni. Mogoče da si data kakšno nadomestno reč, kot družinica, ki jo boste lahko naredili, če ne boš noseča - da si rečeš: bomo lahko pa šli tja pa tja, pa peljali tamalo tja pa tja, česar sicer ne bi mogli... Ne bo isto, vsi boste vedeli, da bi rajši drugo možnost, pomaga pa, če na drugi strani ni vse črno... Ker vsaka medalja ima dve plati. Po nekih raziskavah so edinci uspešnejši...
Lahko pa začneta razmišljat o drugih možnostih: posvojitev ali rejništvo, recimo... Ne vem, kakšno mnenje imata o tem in ali pride pri vas sploh v poštev, ampak ta možnost obstaja, čeprav ni najbolj enostavna.
|
|
|
|